ADVENTNI KOLEDAR: Dan #1



Dva dni po črnem petku, kjer priznam sem malo zapravljala, ker je bila on-line le znižana ena torbica, ki si jo ogledujem že ene pol leta, a ker je nadomestilo za prejšnjo, ki je od starosti let umrla, naj mi bo potrošništvo odpuščeno in kompenzacijo povečanega ogljičnega odtisa, sem danes odhodila v lastnem potu in sedaj uradno odpiram adventni koledar, ker me je v šoping vročici tako precej zapopadel tudi en tak res velik, kartonast Big Beng, ki je bil seveda narejen kot adventni koledar napolnjen z after eight čokoladicami, ki sem se mu potem na koncu, s težkim srcem odpovedala, a še razmišljam v čigavo korist. Sem še v stanju duha, ki mi govori o nekoristni odpovedi.

Torej okolju prijazen, nizko ogljični, nizko energijski in nizko kalorični adventni koledar, leto 2019, dan #1, kjer prižigam drobne spomine:

Sprehod skozi prve snežinke (med potjo se je Modri dirkač nažrl dreka, ki so ga sosedovi raztrosili po svojem polju. Toliko o tem, da jaz kupujem ta drago znamko pasjih briketov)

Iz blata izkopana endivija (Ko jo pereš petič, začneš drugače dojemati besedo »organsko«)

Sprehod skozi pršenje v padajočem mraku (Tu moram priznati še en potrošniški greh, kupila sem si tudi nove odsevnike, da se v temi lepo svetim, če bi me slučajno kdo hotel povoziti)

Zadnja letošnja vrtnica, ki me utrgana, zdaj glede iz kozarca na mizi.

Coldplay: Sunset (Pogledan in poslušan ob srkanju čaja s okusom vodnega kamna. Saj tudi Sunrise mi  je bil všeč, brez vodnega kamna in tudi  lokacija koncerta. Bližnji vzhod bo ostal moja velika ljubezen in toliko o tem, kako dobro jaz izbiram te moje ljubezni)

 

 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več