Petek 13i oz REALISTI, recenzija predstave

Predstavo izvaja Novo goriški gledališki ansambel in ker smo bili doma celo leto pridni, nam je Miklavž prinesel karte za predstavo, ki je bila razpisana v Ljubljanskem  City teatru ravno na dan, ko vremenoslovci napovedo premierno resno sneženje to zimo.

V bistvu se je zakompliciralo že prej ...

Najprej sta starša tik pred Miklavžem povedala, da sta si kupila karte za en drug koncert na isti dan in je tekla obsežna akcija kdo bi odkupil dve karti za datum, ko imajo čisto vsi, ki jih poznaš, službene novoletne zabave. Misija, da imaš vsega poln kufer že preden se je začelo.

Ker je Miklavž »špendal« za pet kart in ko je obupal, da si bodo vremenoslovci tik pred zdajci premislili in dali na spored pozno jesen, je pisal City teatru, če bi lahko karte prenesel na drug termin, ker žal nismo iz Ljubljane in je vremenska napoved slaba. Odgovor je bil, da žal ni možno, da naj ne skrbimo, ker nas bodo pustili v dvorano tudi, če malo zamudimo oz če bodo videli, da bo veliko ljudi zamujalo, bodo malo zamaknili začetek.

Ja res, če je štartno mesto  vas, ki leži v Cerkljanskem visokogorju, na dan, ko vremenoslovci napovedo spodobno sneženje, žal zamik 15 min nekako ni dovolj in bi bolj rabili en koledarski dan, ker prestolnica leži 87 km proti vzhodu in do tam, je kar precej ovinkov, ki jih ima sneg zelo rad in se fenomenalno lepo prime ceste.

A smo res vse dali od sebe, da bi nam uspelo vremenu navkljub. 

Začelo se je že zjutraj, da smo se najprej trije pripravili, da smo čim bolj zgodaj šli v službe, ker smo potem morali priti še iz doline nazaj gor v vas pobrat starša in se potem najpozneje ob petih odpraviti proti Ljubljani. Računali smo, da 1,5h ura vožnje v normalnih voznih razmerah, pomeni 3 ure vožnje v zimskih razmerah in da nam bo uspelo, če bo le cesta posoljena in sorazmeroma splužena.

Malo se je zakompliciralo, ker cesta ob 3h popoldan še ni bila splužena, a človek si reče: »Ah, saj do 5h je še kar nekaj časa!« 

V holivudskem slogu Marilyn Monroe, mi je premierno s še vedno novim Čehom v sneg,  uspelo priti iz službe domov celo brez, da treniram svoj najljubši zimski šport, kar je natikanje in snemanje snežnih verig iz avtomobilskih gum. 

Med čakanjem, da se iz službe vrneta še brat in njegova punca, se je oče odločil, da bo z avtom naredil en krog, da vidimo kako gre v snegu in žal ni šlo v snegu in je njegov avto obtičal 30 metrov od garaže. Medtem, ko smo kidali, posipali s soljo iz Sečoveljskih solin, ker se tako lepo mehko raztopi in ga potem še družno vaško med-sosedsko potiskali, se je skozi vas pripeljala vaška zimska služba, ki jo po naročilu in v dogovoru z Občino, opravlja človek, ki res težko hodi in je tudi uradno invalid. 

Za si ustvariti v glavi ustrezno scenografijo, moram napisati, da do naše vasi vodi cesta z naklonom plus 15 stopinj, je brez varovalnih ograj in če zgrešiš ovinek in se odnese iz ceste, v vseh primerih parkiraš dobesedno na pokopališču. 

Ko smo zagledali snežno službo, smo zbrani vaščani, ki smo si vzeli premor od potiskanja avta, debelih oči in spuščenih čeljusti v zboru zapeli arijo: »A ste ga videli?« 

Obrazložitev za čustveni odziv je v tem, da gospod, ki je invalid in skrbi za zimsko službo, je svoj spust iz glavne ceste do vasi izvedel na traktorju znamke Zetor, letnik pozna sedemdeseta oz zgodnja osemdeseta,  če izračunam  optimistično. Zadaj je imel namontirano mini solnico in kot prikolico je za seboj vlekel snežni plug, modelno leto po drugi svetovni vojni in ki ga je normalna cestna služba dala iz uporabe pred letom 1980. Seveda se je po zasneženi cesti v vas spustil brez verig, ker človek prav ne ve, ali si je mislil saj sem itak že invalid oz me itak zadaj bremza tisti retro snežni plug.

Snežni plug je še model brez avtomatike in kjer se je predvidevalo, da ga z vsake strani držita dva močna možaka, ki mu peš odpirata stranice, da odstranjuje sneg s ceste. Če dodatne človeške moči ni, se potem plug na ovinku pospravi kot knjiga in za sabo pusti spluženo sled, primerno za samokolnico in voznika, ki jo potiska medtem,  ko deklamira Zdravljico. 

Je pa snežni plug zadosti sčistil cesto na ravnih predelih, ki jih žal precej malo zaradi geografije grap, ki jih je podrobno pisal že France Bevk v svojih delih in iz nje postrgal še tisto sol, s katero je mlinček za sol vsaj malo začinil cesto.

No, ko smo bili uradno rešeni oz odpluženi, je vse kar je bilo spluženo, fenomenalno poledenelo in moj brat je bil zadnji, ki se je še pripeljal v vas.

To je bil tudi trenutek, ko sem realistično precej obupala, da bom videla Realiste v Ljubljani.

Potem smo sprejeli prvi klic na pomoč, ki je prišel od bratove punce, ki poskušala v  vas priti od spodaj gor, a je obtičala v grapi s strganimi verigami, ker žal med montiranjem v temu ni dojela koncepta, da ko napneš, je dobro kaj tudi zapeti. Še dobro, da so dimenzije avtomobilskih gum standardizirane in je pri hiši zdaj še en štirikolesni Čeh z istimi dimenzijami tako, da je reševalna ekipa vzela Čehove verige in šla na pomoč, s tem, da so jo obrnili nazaj na glavno cesto in jo poizkušali spraviti domov po deset kilometrov daljšem obvozu. Kot smo bili naknadno obveščeni, smo se za las izognili družinski tragediji, ker je punca svojega rešitelja poskušala prepričati, da bi še enkrat dal verige na kolesa na napačen način.

Ko sem prišla v hišo in prižgala radio in je napovedovalec v prometnem obvestilu povedal, da je regionalna cesta Logatec – Tolmin, zaprta v kraju Kalce, zaradi zdrsa tovornega vozila, sem dojela sporočilo vesolja, da kljub temu, da sem kupila karte kot družinsko darilo za Miklavža, nam v resnici ni bila namenjena in da je vseeno bolje, da smo obtičali doma, v govcih bogu za hrbtom, kot pa na Kalcah, ki so na pol poti od nas v prestolnico, ker je bolje biti ob realistično topli peči, kot kulturno pa zmrzovati v avtu, v upanju na Realiste v snegu. 

Na koncu je tako ali tako začelo deževati in je zamrznilo še tisto kar prej ni zmrznilo. Kart za kulturne prireditve, s katerimi se je dalo zanetiti ogenj v peči, nam v petek zvečer res ni manjkalo.

Ah, ta veseli dan kulture.