Ne gre drugače. Drevesa moraš imeti čisto preprosto rad.

Neverjetno,

kako so lepa drevesa,

ko se na njih ulovi

tisti kristalno suh sneg,

ki ga veter prinese

iz smeri severozahoda.

Iz nobene druge nebesne smeri,

njihova struktura

med deblom in vejami

ne pride tako zelo do izraza.

So samo drevesa

in je samo sneg,

ni čisto nobenega smisla.

Samo čakam,

da skopni,

da drevje ozeleni

in da grem dalje.

Južni sneg na zahodnih drevesih

nima obstanka

in o tistem, kar nima obstanka

ne želim razmišljati.

Vzame mi preveč energije

in krade mi čas,

čisto v prazno.

Moj čas sicer ni denar,

sem pa vseeno presneto skopa,

če ga moram trošiti v prazno.

Zato ga raje preudarno vlagam

v stare kozarce od marmelade,

v pisane papirje brez vrednosti

in v gradove v oblakih,

ki jih bom nekega popoldneva

zares zgradila.

Tisi popoldan bo,

ko bodo bogovi padli na glavo.

Severozahodni sneg

mi je nujno potreben,

ker šele takrat zares vidim

v kakšnem vzorcu

se jim drevesom prepletajo veje.

Kako daleč je potrebno seči,

če hočeš do sonca.

Kako globoko moraš pognati,

če hočeš živeti dolgo.

Kako moraš biti vedno pripravljen na to,

da bodo na mestu kjer rasteš,

zgradili streho in te bodo požagali.

Kako moraš računati na to,

da ti veter lahko kadarkoli zameša štrene

in da ti bo listje odpadalo

kljub kozmetiki in silikonu.

Kako imaš lahko tudi debelo skorjo,

le pod lupino moraš biti nežen in sladek,

če ne, v peči

od sebe ne daješ nobene toplote

in kako ne obrodiš sadu,

če te vsake toliko ne obrežejo.

Tudi to je prav,

da si pustiš vcepiti veselje do življenja,

ker redko zraste samo od sebe

in če ga nimaš,

si čisto navaden divjak,

ki tistim zdravim,

polnokrvnim vejam odžira sonce.

Če res tako dolgo tam stojim

in pustim,

da se mi misli razrastejo

in poženejo proti nebu

in samo gledam drevesa,

potem bolje razumem

zakaj je življenje

včasih tako zelo zavito.

In to se mi zdi zanimivo,

kako čisto nikoli ne vidim

v kakšen vzorec se spleta,

če stojim na sredi njegovega risa.

Šele, ko ga pustim za sabo vidim,

če so se niti res spletle v šal

in čisto nikoli ni točno tak

kot sem si ga zamislila.

Naj bo kašmir ali svila,

če se njune niti ne spletejo,

gre njuna žlahtnost po gobe

in na koncu so samo konci brez konca

in krojaški ostanki.

Vsak navaden bombaž

niti splete,

lepše,

mi grlo varuje bolje

in mi noge drži tople.

Res.

Ni ga,

čez res hladne zimske noči

in temna drevesa na beli podlagi.

Zrak je takrat tako ostro zbrušen,

da čutim kristale v pljučih,

ko globoko vdihnem,

da povoham po čem diši noč.

Saj ne trdim,

da so poletne noči precenjene

le drevesa so takrat drugačna

in vem, da poletje ni krivo,

da se med krošnjami takrat ne vidi zvezd.

Drevesa brez listov

namreč nimajo ničesar skrivati

in imajo ves čas na tem svetu,

da te učijo

kako biti potrpežljiv z življenjem,

ker ga ne smeš priganjati

ker rast je le rast

in če je prehitra, je votla,

zato ni nič narobe,

če moreš kdaj pa kdaj čakati,

stoletje ali dve.

Čas je tako ali tako precenjen

glede na to,

kako hitro ti spolzi med prsti.

Drevesa ga znajo ustaviti

In zato ni tako slabo,

na kakšen tak kristalno hladen večer

kot je nocoj,

malo postati z obema nogama na tleh,

da občutiš kako je pognati korenine,

sam in tiho

in kako je, če si drevo.

Meni je všeč.

Sploh zvezde v moji krošnji,

prva rezina mlade lune za večerjo

in dva deci rimske ceste,

da splaknem dol prah s ceste

po kateri se svaljkam

za mojo potrpežljivost predlogo.

Potem imam občutek,

da imam dober tek

v jutri

in da imam ves čas,

ki ga potrebujem.

Potrpežljivost mi bo upam,

nekoč zrasla.

Mogoče kot listje spomladi.