VALENTINOVO

Že res, da je z zamudo, a letos je bilo Valentinovo prav poseben dan. Dobila sem krasno čestitko, ki sem jo nestrpno čakala cel mesec in vmes že dvakrat težila in v skrbeh spraševala eno potrpežljivo teto.  Zdaj jo imam in dobra novica je, da je družabno omrežje Onkološkega inštituta moj primer vrnilo dohtarci na Metelkovo iz snidenja na pol leta sem zdaj na letu dni. Zakon in hura in nazdravljam na kalcinacije, ki bodo ostale nedinamične. Naslednji cilj je snidenje na dve leti.

Proslavila sem s svečano večerjo, ki se je iz enega hoda spremenila v več hodno potem, ko sem na mizo postavljala skledo s solato, sem zgrešila mizo in je polna skleda sodfrčala dol v vmesni prostor med pomivalnem koritom in mizo. Vzela sem si nekaj minut za premislek in ogledovanje kupa dvobarvnega radiča in fižola, pri čemer se je bučno olje čudovito razmazalo po toplem podu in tudi po omarici pomivalnega korita ni manjkalo sočnih sledi. Potem sem poskušala v mislih poračunati kolikokrat sem na tem istem mestu videla valjati se hišno mačko, ki se je iz neznanega razloga odločila, da bo mojo kuhinjo vzela za zimski brlog in se že mesec obnaša kot, da je vse njeno.

No, ne čisto vse, predvsem pa vse mehke površine, kjer se da puščati dlake za sabo. Gospa so si prisvojili največjo klop, ki mora biti postlana s svežo brisačo in to je dejansko moj pogajalski uspeh, ker so si gospa zaželeli spati na povštrih v kotu jedilnega kota. Ko sem en dan šla v službo in na mizi pustila prazen pekač, so mi sledi dlak povedale, da je seveda natančno preverila, če nisem v pekaču pustila kakšnega zrezka. Po možnosti surovega, kjer njena mačja teorija je, da toplotna obdelava meso popolnoma pokvari. Tistega dne sem ji zagrozila z mačjo pečenko. 

Skratka, lakota naredi svoje in ne glede na količino makro dlake, ki sem jo namerno spregledala in mikro dlake, ki valuje v nadtlaku nad toplim podom in sledem mačje obvoznice, kjer nisem hotela niti razmišljati kje mačka vse hodi tekom dneva, sem večji del solate pokidala nazaj v skledo in jo pojedla. V dneh, ki so sledili nisem zaznala, da bi pretirano predla in bi me zagrabilo, da bi preganjala miši. Moja večerja je bila štiri-hodna, ker tolikokrat sem se namreč morala prestopiti čez raztrščen kup solate, da sem jo dobila nazaj v skledo.

Lep zaključek dneva je bilo sms sporočilo, kjer mi je nek Denis iz Štajerske javil, da so moje smučke prišle just in time in da so super in da hvala so bile darilo za njegovo punco. Končno sem namreč le uspela podariti moje skoraj dvajset let stare smučke. Poskus podaritve je trajal več kot dva meseca in po različnih spletnih portalih in vsakega interesenta je ljubezen do smučanja na podarjenih smučeh takoj minila, ko sem mu povedala kam bi bilo treba priti smuči iskat. Ko sem bila že prepričana, da ni nikogar, ki bi se po podarjene smuči pripeljal v visokogorje Severne Kalifornije, me pokliče ena punca, ki je govorila zelo po Štajersko in mi je tudi rekla, da je iz totega konca in da če ji dam smuče, naj jih samo prišparam zanjo, ker bo našla pot kako jih dobiti na Štajersko. Potem dva tedna ni bilo ne duha ne sluha in ko sem že mislila, da ji ni uspelo,  prejšnji teden en večer  dobim klic z neke neznane številke in gospod se mi predstavi kot Denis in da je fant od tiste punce in da bo on plačal GLS in da naj smuče samo predam kurirju in res, smuče so letih dolgočasenja na omari v garaži, le našle svoj happy end na Štajerskem snegu. Zdaj mislim, pa če sem jih podarila naslednji Ilki …

Dejansko je res lepo podarjati stvari. Sploh, če tako spotoma še pospraviš šaro po garaži.