Tudi drevesa sekajo, mar ne?


Nisem vrtavka
in ne znam čarati,
a mi vseeno uspe,
da se vrtim v začaranih krogih.
Naslednjič,
ko bom coprala
pridih neskončnosti,
bom bolj previdna,
ker nadležna neskončnost
ni isto kot ustavljen čas.
Čas se da vedno znova pognati,
ko vklopiš gumb za budilko.
Neskončnost je pa kot sekundno lepilo,
ki ti v trenutku prilepi čevlje na tla.
Potem sanjaš,
da tečeš,
v resnici pa se potiš na mestu
in bojiš se,
da se ne boš prebudil,
ker bo jutri vse res
in za nazaj se ne da popravljati.
Lahko samo na novo sezidaš
ali prebeliš.

Definitivno bi bilo bolje,
če bi preskočila zadnji teden
in si v osnovni coprniji včeraj
scoprala hulahop obroč.
Ampak ne,
samo malo sfalim urok,
pa dobim kamnolom misli,
ki jih ne morem zdrobiti
v kamenje.
Če bi si vsaj soprala cestni prah,
bi ga lahko danes pometla pod preprogo,
ki bi jo jutri stresla čez balkon.
Vlažen zrak in megla namreč
naredita stvari nevidne.
In če jih ne vidiš,
ti ne gredo do srca,
ker je srcu malo mar
za stvari, ki se ga ne tičejo.

Mogoče je napaka v tem,
da ne mečem stvari stran
in prisegam na to,
da je vse slabo in dobro
treba prebaviti.
No.
Priznam, da občasno kaj skurim,
ko ugotovim,
da težko diham zaradi šare,
ki se je navlekla vame.
Star papir,
izrezki iz časopisa,
rdeče škatle
in modre blazine.
Školjke brez morja
in sveče,
ki se jih ne da prižgati,
ker imajo prazen plamen.
Če plamen ne greje,
je zanj škoda vžigalic,
samo kaj,
ker mi je moralo zmanjkati vžigalic,
preden me je izučilo,
da v pepelu nikoli ne bom našla
tistega kar iščem.
Tudi nima smisla,
da se z njim posipam.
Sivina mi ni pristoji.
Ko sem jaz jaz,
zagovarjam barve.

Danes ostajam neopredeljeno bež,
ker ne vem kaj naj z ljudmi.
ker ne vem,
ali jim gre zaupati.
Ker se bojim,
da bom zopet nasedla kot kit na obali.
Ker si ne znam predpisati
recepta za pozabiti
kako je bilo,
ko sem se s kropom opekla.
Brazgotine skrivam pod obleko.
Ko skelijo,
zaklenem vrata
in se naredim kot,
da me ni doma.
Včeraj zvečer sem na
vratih mojega podstrešja
spet pustila listek:
»Dragi svet,
ni me doma,
Sem šla okrog sveta.
Sama. Peš.
Hodila bom počasi.
Prosim,
pustite me pri miru.«

Včasih je lažje kot ljudi,
imeti rad drevesa.
Lahko jim slepo zaupaš,
Ker kdaj se je že kdo
pustil posekati in razžagati,
da bi mi bilo toplo?

Ne, niso vsi plameni enaki.
Iskreno posekano drevo spoznaš
po mehki toploti,
ki pridiši skozi špranjo v ključavnici.
Ko si v snegu v copatih.
Ko hodiš počasi,
ker hitro ne moreš
zaradi pokvarjenega uroka,
ki je kot kislo kuhano vino.
Brez klinčkov.
Z okusom nadležne neskončnosti.
Želim si,
da bi že zazvonila budilka,
ker niso vsi ponedeljki slabi.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več