Ni vse zlato, kar se sveti

V dneh polnih cmeravega kapljanja

in razkuhane vlage,

ki je sivosiva

in si ne zasluži biti jesen,

a definitivno ni dovolj ledeno hladna,

da bi lahko bila zima,

se mi zdi upanje precenjena

življenjska komponenta.

Definitivno ga preveč drago plačam,

za tisto kar na koncu dobim.

Nekdo mi je nekoč rekel,

da ne dobiš vedno tistega,

kar si želiš,

a točno tisto kar potrebuješ.

Sprašujem se le,

zakaj za zlomka,

bi jaz potrebovala Nič?

Je že res,

da je lahek za vzdrževanje,

je pa problematičen,

v toliko,

ker za svojo velikost

zasede preveč prostora,

v moji glavi.

Točno na mestu,

kjer imam prostor rezerviran za ideje.

Če se na tistem kavču

razteguje Nič,

potem ni prostora za zanje.

Če ni idej,

dobim ošpice

in si hodim po lastnem repu

in ko si hodim po lastnem repu,

sem težko prebavljiva za svet.

Nič je Nič

in če je bil človek prah

in se je v prah povrnil,

potem je nič nič,

ker se množi z nič

in je nič tudi za enačajem,

še vedno samo nič.

Prah je nekaj,

nič je pa le nič,

tudi če ga gledaš pod

lupo pravice.

Da Nič postane nekaj,

potrebuje smisel.

Je pa možno,

da mu ga le jaz ne znam poiskati.

Tudi, če si z upanjem

napihujem rdeče in rumene balone,

usahnejo,

se razpihnejo,

ko se moja sapa ohladi.

Potem so čisto navadni

bananini olupki,

na katerih gladko zdrsim

v naslednje upanje

in sploh ni treba,

da pri tem padem.

Presneto,

kako lahko je splahnelo upanje nadomestiti

z novimi rdečim toplozračnim balonom.

Zrak je samo zrak.

Okrog je prazen,

na sredi je votel,

ga pa tako krvavo rabim,

da preživim.

Napihnjeno upanje in živa voda,

pa imam svojo pravljično deželo.

Za devetimi gorami,

za sedmimi jezeri

in da,

v letošnji božični sezoni,

bomo imeli tudi roza samoroge,

ki se požvižgavajo na vse.

Tako mi je namreč lažje,

v bitki za preživetje same s sabo,

od ponedeljka do nedelje.

Samorogi znajo čarati

in imajo večja pljuča,

da z njimi napihnejo večje balone.

Nekoč bom ne enem odletela

na čarobno goro,

kjer rastejo čarobne paličice.

Ob njih je toplozračno upanje

čisto brezmočno

in vlaga v zraku je samo vlaga

in če je zima,

je zima za vse.

Ker takrat sneži zunaj

in ne samo na mojem podstrešju.

Mogoče upam prešibko.

Mogoče upam preveč potiho,

ni pa mojstra,

ki bi mi znal povedati kako upati,

če si ne upaš biti več močan in glasen,

ker si tolikokrat upal zaman.

Vsaj ne takega,

ki bi mu še verjela.

Instant receptov ne kupujem več,

prisegam samo še

na kamenje,

ob katerega se lahko spotaknem na poti.

Na dež,

ker vem, da bom brez dežnika mokra.

Na klinčke, cimet in na kuhano vino.

In na sladkor.

V dneh sivine brez njega ne gre.

Ni treba, da je rjav.

Mora biti le izdatno sladek.

Če si posladim vlažno grenkobo,

si napihnem grenkosladek rdeč balon.

Če dobro pomislim,

bi bilo bolje,

da razmislim o kuhanju sladkorne pene.

Peno lahko primem

in se z njo popackam po obleki,

potem imam občutek,

da nekaj imam.

Madeži na obleki so dober znak,

da sem živela

in skozi izrezane luknje tam,

kjer je bil madež,

bo mogoče posijalo sonce po dežju.

Pa sem spet tam.

Upanje mora v svojem bistvu

zagotovo biti plevel,

ker ga ni mogoče ubiti,

Se pa zelo dobro

potuhne med vrtnice

in jaz si ne morem kaj,

da ne bi vedno znova nasedla nanj,

ker me dišava potegne

in potem grem za nosom.

Ko si zabodem trn na nos,

se pretvarjam,

da sem roza samorog.

Problem je samo v tem,

da pri tem zelo razglašeno žvižgam

in smo spet pri tem,

da sem težko prebavljiva za svet.

Kako naj se potem hvalim,

da sem na ločevalni dieti

in se ne prehranjujem več s težkimi ljudmi,

če sem tudi sama taka?