PREŠERNO

Tudi depresija je lahko Prešerna, ker Prešeren je v svojem bistvu ne preveč vesel pevec. Sem šla na 8. Februar iz spoštovanja brat njegove pesmi in edino Zdravljica nekako ven štrli in mu dviga povprečje. 

Sem pa Prešerno praznovala Prešerna na kolenih, ribajoč se talne površine garaže, kurilnice, shrambe, ker aleluja, znižujemo ogljični odtis naše bajte in po precej premraženem tednu, ko so mojstri navezovali in prevezovali nov sistem ogrevanja. Sploh večeri so bili hladni in dolgi in smo imeli dovolj časa za obujanje spominom  na čase v babičini hiši, kjer ni bilo centralne. Zdaj imamo v bajti shranjenih 3000 litrov vode in smo pripravljeni tudi na sušo in naš nov najljubši hobij je, da vsaj 4x dnevno, družno eden drugemu, poročamo spreminjanje temperature vode v zalogovnikih. Sicer so prvi večer mati hoteli iti v nakup rešilnega čolna, ker kaj bo, če se 3000 litrov vode razlije po bajti, samo kaj ti bo rešilni čoln ob dejstvu, da bajta stoji v 15° klancu. A je že kdo kdaj videl, da bi voda gor po klancu tekla?   

Sem pa definitivno navdušena nad konceptom delovanja toplotne črpalke, ki je inštalirana kot poletni sistem za gretje vode in kjer smo v spodletelem preizkusu delovanja, v pičih petnajstih mintah pohladili celo bajto, ob predpostavki, da je ta stara centralna peč še bila zakurjena. Smo pa imeli toplo vodo, ki jo je toplotna črpalka naredila s tem, je pozauhala ene pol metra v lastnem potu pridelanih domačih drv.

Ni kaj, leto se je začelo z zmešanimi občutki in z zmešani mislim dobesedno. V službi kolektivno tonemo v pred recesijsko depresijo in če je tvoj delokrog označen z besedo »zaloge« ali »odprte terjatve«, je kot da te označijo, da imaš kugo. Ko se vozim v službo, me v treh od petih dneh prime, da ne bi ustavila in parkirala in da bi se peljala kar mimo podjetja, kjer delam. Seveda me je to ni zagrabilo samo zato, ker so nam s prvim februarjem podražili kavo na 0,50 Eur, ki je za tisti ekološko razgradljivi lonček zanič »brluzge« občutno preveč in sem se odločila, da od pijem svojo zanič instant kavo. No, vsaj do takrat, ko nam ne bodo začeli zaračunavati še vroče vode.

Seveda samo zaradi podražanja kafeta obnavljam dvanajst let pospravljene veščine prijavljanja se na razpise, kjer človek nikoli ne ve kaj bo prihodnost prinesla in pri čakanju, da se bodo stvari same od sebe popravile in kafe pocenilo, nisem prav dobra. Sem veliko boljša v slepo verjeti na besede, samo zmanjkuje takih, ki bi se tako svetile, da bi jim verjela.

Od tridesetih poslanih prijav v zadnjih treh mesecih, je moj izkupiček en razgovor, kjer nisem prišla v naslednji krog in osem zavrnitev, kjer so mi napisali, da sem izvisela med izredno visokim številom prijavljenih na prosto delovno mesto, kar nakazuje, da očitno tri četrt delovno aktivnega prebivalstva išče nove priložnost in tudi nakazuje, da se kadrovski treni spreminjajo.  Za primerjavo, ker ko sem pred dvanajstimi leti iskala novo službo, sem dobila eno uradno zavrnitev na povprečje petdeset poslanih prošenj, vse ostalo se je končalo s prisluhnimo tišini. 

V glavnem, srečke kupujem, torej teoretično lahko zadanem nekaj, kar ni kanton in moj avto. Še dobro, da me je Košarkašica opozorila, da ima moj avto resno oljno inkotinenco, ker vedno večje jezera olja ostane pred njeno garažo, ko se s svojo srebrno kočijo odpeljem domov. Ne morem reči, da je mehanik v petek zvečer s samozavestjo gledal v motor in moji občutki so mešani. Dobro je to, da sem prejšnji teden ugotovila, da še odtečem 4 km v paketu, a če bom ob avto, bom morala še veliko trenirati. Sem pa ugotovila, da po treh urah klečanja in ribanja, so me naslednji dan kolena tako bolela, da je post festum občutek gotovo ekvivalenten razdalji enega maratona. 

Zakaj neki je ribanje tal čisto spregledan fitnes program? Saša Lendero je že vedela, zakaj ne gre na kolena.