Ko hodiš pod oblaki, pazi na vsak korak.




Danes se mi zdi prav,
da si sposodim te besede.
Oblaki so poklicali.
Korak je zdrsnil čez rob
in zmanjkalo je sape.
Potem se zdi,
da je vse ena sama belina
in da so ugasnile barve.
Lovec na sanje nikoli ne more oditi,
zavit v črnino.
Lahko samo odleti na krilih vetra.
Tja namreč gredo,
ne do konca odsanjane sanje.
Indijanci namreč vedo kaj govorijo.

Tam pod oblaki je hladno
in poje cepin,
ko se krešejo ideje,
ki rišejo poti
da se premikajo meje v glavi.
V naši glavi.
V tisti kjer se rodijo sanje,
ki jih goji, varuje in jih uči hoditi,
meja namreč ni.
Ko tista glava začuti,
da so sanje dovolj trdnih korakov
in so jim zrasli modrostni zobje,
gredo, da jih izživijo,
ker samo tako se lahko sanje
vklešejo v kamen.
Ko so enkrat v kamnu,
so večne,
kot je večen čas,
ki je zapisan v stenah Himalaje.

Da,
sanje o biti tik pod oblaki,
so take,
da ti ozebejo prsti na rokah in nogah,
ko jih hočeš prijeti,
stopiti nanje
in jih udomačiti
in ti zmanjkuje sape
in se sprašuješ, če je res vredno,
da loviš tiste sanje o biti tik pod oblaki,
da veš kako je,
ko imaš svet na dlani.

Oblaki so res trmasti,
a če se oklepaš trmastih sanj,
nekoč popustijo,
postanejo mehki
in ko pluješ skoznje
stoječ na vrhu sveta,
ne gre več samo za tvoje trmaste sanje.
Ko jih držiš v rokah
in jih prineseš s sabo domov,
so dovolj prostorne,
da se v njih najdejo
tudi moje, njegove in njene sanje.
Tako prostorne sanje ima lahko samo
široko srce
in ljudi s širokimi srci,
tudi minevanje v času
ne pozabi.
Ker jih ne pozabimo mi,
lovilci nizkoplovečih oblakov.
To smo mi,
ljudje ponosni lastniki malih sanj.

Tvoj korak je zdaj mehak,
ker je mehka zemlja.
Rahlo prši,
da se zrahlja.
Da ti bo doma toplo.
Da bodo tvoje sanje
tudi pozimi lahko kalile.
Spomladi poženi in postani drevo,
pod Triglavom
in nekdo drug se bo našel,
s svojimi sanjami.
Z njega bo odtrgal list
in odplezal tvoje smeri
tam,
tik pod oblaki.
Ko bo na vrhu sveta,
bo tam posadil tvoje drevo.
Mi,
ki smo si sposojali tvoje poti pod oblake,
ga bomo zalivali.
Tudi mali oblaki,
ki potujejo le dva metra nad tlemi,
v sebi nosijo veliko vode.
Taka voda zaliva korenine
in tudi korenine sanj velikih ljudi
je potrebno zalo pogosto zalivati
iz majhnih kangljic,
ker samo tako lahko voda priteče
do bistva smisla
za še več, za še dlje in za še višje.
Za to je treba pogum.

Veš, ko živiš za sanje,
ne moreš nikoli čisto umreti.
Zato nasvidenje pod Triglavom!
Tam kjer so zelena Triglavska jezera,
so doma tisti,
ki se ujamejo v oblake,
ko njihov duh postane prevelik
za ta čas,
zato njihovo ime vklešemo v večnost.
V zelenem
in na razgledu,
se počiva in se mirno zaspi.
V dihanju ostrega zraku
ima tudi vse svoj namen in
svoj smisel,
zato se sklene,
ko je namenjeno,
da se mora skleniti.
Tako mora biti prav,
čeprav se danes še ne zdi.

Večnost že ve kaj dela.
Včasih ji je treba slepo zaupati
in ko te pokliče,
ne smeš oklevati.
Velikih sanj se je treba lotiti,
brez strahu in brez oklevanja.

P.S. Napisano pred leti za neko drugo osebo, a presneto, ponavlja se, žal se v enaki zgodbi samo ljudje zamenjajo. Gore, sneg, led, potem pa večnost.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več