GASILSKA

Sinoči je bil večer za obujanje gasilskih spominov. Ob priložnost okrogle obletnice našega Totega gasilskega poveljnika, najbolj babjega gasilskega voda v Severni Kaliforniji, smo se zbrale članice letnika 2009 in obujale spomine na to, kako smo orale babjo gasilsko ledino in čeprav moram priznati, da sem zvečer težko premagala željo po obležati na kavču, sem se le spravila pod tuš in šla na praznovanje. 

Bo zelo veselo, kar itak ne more biti drugače, če v majhen prostor zbašeš dvajset žlahntnikov totih Štajercev, še več kot dvajset nas domorodcev in potem dodaš zraven še šestnajst kurenotv, ki so sovaščani od našega Totega poveljnika in so mu prišli čestitat. Mater naredijo enega »šundra.«

Če poračunaš, koliko je težak tisti njihov kožuh, koliko prešvicajo medtem, ko v njem skačejo in tečejo in koliko jim delajo boki, da zaganjajo tiste velike zvonce, ki jih imajo obešene za pasom, ej, ena sezona pri kurentih in pozabi ti na to, kaj je celulit. 

Ne samo kosmati, bili so tudi zelo zgovorni, samo presneto, brez simultanega prevoda, jih ni bilo tako lahko razumet in ko mi  ena kolegica gasilka reče, da se vidi, da ti znaš tuj jezik, ker ga razumeš kaj govori, jih odgovorim, da v resnici ga pretežno ne, samo iz vljudnosti na se kar ne razumem odgovarjam z »ja«. 

Glede na to, da je bil možak brez kurentove glave na sebi, videti prav prijazen in tudi, če ga je imel že malo oz malo več pod kapo, sem ocenila, da z odgovarjanjem »ja, ja, ja..« ne morem veliko zgrešiti, ker toliko sem ga razumela, da je prej rekel, da ko pride domov malo pod gasom, mu žena ukaže spucat kuhinjo, pomit po tleh in nam je kar avtomatsko pobiral plastične krožnike in vilice takoj, ko smo pojedli torto.  Skratka ne glede na kaj sem vse sem mu odgovorila z »ja« in da je bila zunaj noč brez lune, sem si mislila, da zelo faliti z »ja« ne morem, ker sem rekla«ja« že tudi pri komu, ki še tega ne ve kaj je to cunja za pomivanje posode.

Če se vrnem nazaj na oranje ledine, pri gasilcih, po babje, nam ni bilo lahko. Ker sem takrat zamudila na prve vaje, so bila vsa ta dobra mesta v četi že zasedena in mi je ostalo samo še desetarsko mesto tudi, če so raznorazna psihološka testiranja pokazala, da sem izvajalka in nimam managerskega gena.

Ko izboru in prvih teoretičnih vajah, kjer nam še niso dovolili v roke prijeti nobene cevi in ročnika, pridem domov in se hvalim, da sem desetarka pri gasilkah, je moj oče komentiral: »Ha, tisti ki ne bomo zgoreli, se bomo pa utopili, če boste ve šle na intervencijo!« Kar ni tudi pod razno ni bilo res, ker nikoli nam niso upali na vajah nič zakuriti, da bi zares gasile in šele po eni trideseti vaji, so nam upali v cevi dati ta pravo vodo. 

 

Skozi priprave na tekmovanje sem tudi ugotovila, da biti desetarka ni samo najbolj dolgočasna vloga v četi, ker ko sem zložila babe v vrsto na štartno črto, sem zavpila »napad« in medtem, ko so punce tekle po opremo, sem jaz svojo malenkost samo prestavila na mesto napada, kjer sem opazovala dogajanje in je tudi najbolj zmrznjena vloga, ker naš Toti poveljnik je imel z nami velike ambicije in temu primerno smo imeli mokro vajo, kar pomeni s ta pravo mrzlo vodo, tudi ko je bila še zelo mrzla pomlad, z minus sedem in je padal sneg. Stoječa na mestu napada, tistega mrzlega popoldneva, nisem več čutila prstov na nogah in rokah, sem resno razmišljala, da bi dezertirala. Mojo agonijo ostati zvesta domovini, ali imeti še prste, je rešila prva napadalka, ki je po pomoti (samo jaz mislim, da nalašč) s curkom na polno iz cevi, v nulo namočila našega poveljnika, ki je moker do gat razpustil vaje. 

Od spretnosti, ki smo jih morale kazati na gasilskem tekmovanju, je bilo najbolj zajebano korakanje in to, da jaz mešam levo in desno, res ni pomagalo. Ni variante, da deset deset bab pripraviš do tega, da usklajeno korakajo istočasno v isto smer, tudi če so nas poskušali naučiti tako, da je poveljnik korakal pred nami, dva korepetiorja pa na levem in desnem krilu naše postavitve. Če je za par stotink šlo v gosjem redu, sem zajebala jaz, ker sem dala ukaz »levo krog« in jo potem mahnila na desno. 

Moški so obupali na nami in to smo rešile same tako, da smo se naučile eno koreografijo  na pamet in potem smo to popolno odkorakale na občinskem tekmovanju, kjer smo posekale vso konkurenco in zmagale. Nepomemben numeričen podatek je, da smo zmagale v konkurenci dveh ženskih gasilskih ekip, a smo se uvrstile na regionalno prvenstvo, kjer smo korakale kot marinci in so se za nami obračale glave, le jaz nisem pomislila, da bi morala obrniti koreografijo obračanja čete, ker je bila komisija na drugi strani poligona, kot je bila na občinskem tekmovanju. 

 

Pravilno je, da bi naš marš zaključile tako, da jaz kot desetarka stojim pred četo in jo poravnam tako, da gledajo komisiji v obraz in prosim komisijo za dovoljene, da jo razpustim. No, jaz sem poravnala tako, da smo komisiji kazale rit in jaz sem stala za četo. Ko sem sprevidela svojo zmoto, sem najprej morala obrniti sama sebe in kot Charile Chaplin v tisti epizodi o Hitleju primaširam okoli čete na tisto, ker bi morala biti in ko potem obrnem še četo, je tipe strgalo in se je cel poligon režal kot pohani mački. 

Bile smo pa od komisije pohvaljene, da kar se tiče vaje gasilskega napada, še nikoli niso videli tako popolno izpeljanega napada, a tudi tako počasi izpeljanega ne. Kar se tiče korakanja, pa da če spregledajo naše riti, korakamo res neverjetno ubrano, ker tudi, ko sem dala povelje levo krog in jo potem mahnila na desno, ni šla nobena na levo, vse so še na desno za mano.

Zdaj, ko to pišem, tuhtam, a je bil špricer, jegermajster ali pelinkovec sinoči kriv, da ko je padla ideja, da bi letos spet sestavile nazaj skupaj originalno zasedbo in se v spomin eni članici, ki je ni več med nami, spet prijavile na občinsko gasilsko tekmovanje, sem rekla »da,« sem zraven.

Na pomoč! Rešite se dokler se lahko!