SPOMLADANSKA MODRINA




Biti v nebesih,
je to verjetno nekako tako,
kot ko je zunaj pomlad
in z njo tisti ves po novem dišeč,
moder in topel dan,
ki ti po žilah prav požene življenje,
da upaš na stežaj odpreti svoja okna
in ti ni mar kaj si bodo,
o tvojih starih zavesah,
mislili sosedje.

Takrat se prepustiš
modrini z nebesnega svoda,
da se razgrne nad tabo
in dopoldanski sapici,
ki diši mladih poganjkih trave,
da ti iz glave prepodi tiste temne oblake,
ki si jih celo zimo nosil s sabo.

Na soncu,
ki ti blešči naravnost v oči,
šele zares vidiš vse svoje ideje,
ki si jih odlagal,
ker čas ni bil primeren
in neizpolnjene želje,
ki so bile do sedaj zavite v oblake.

Spomladanska tišina je v resnici glasna.

Med ropotanjem strojev in ptičjim petjem,
zaslišiš, kaj ti hoče srce dopovedati.

Da vzemi škarje
in poreži svoje strahove.
Da okoplji svoje korenine,
če se hočeš najti.
Da zalivaj vezi,
da bodo postale močne
in se ti bodo pustile splesti
tudi z ljudmi,
ki jih še nisi srečal.
In da posej,
res za eno veliko njivo načrtov,
ker vsi ne bodo skalili.
In da boš požel rezultate,
naj bodo semena pisana.
In da je prav,
da pri odrtih oknih,
premakneš tudi svoj horizont v glavi
in vanj spustiš stvari,
ki jih prej nisi poznal
in ki te malo plašijo
in to je najlažje,
ko je pomlad v razcvetu,
ker takrat je res,
lahko biti v svoji koži,
se počutiti vsemogočno
in biti moder.

Če res dobro izkoristiš pomlad,
boš tudi jeseni dobro obrodil
in zima ti ne bo prišla do živega.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več