POST-PRVOMAJSKO

Tale objava je nastajala rekordno dolgo. Začela se je pisati že v ponedeljek prejšnji teden, ko je bil dan po mehkem glasu Gregory-a Porterja, ki je do zadnjega kotička napolnil Cankarjev dom in definitivno se ga je splačalo čakati in imet karto v predalu zadnje pol lata. In ko tam v temi pustim možgane na pašo in da mi njegove besede božajo dušo in mi žgečkajo ušesa, ker res noro noro dobro zadene tiste mehke tone, sem čisto v miru in v soglasju z notranjimi glasovi in šestim čutom, podpisala premirje z vsemi mojimi življenjskimi vprašanji, ker ne vem od kje, a se je celo pojavil en odgovor, da če ne bi bila tu kjer sem, potem bi verjetno ne bila jaz z vsem kar pridem v paketu in mislim, da to mi ne bi bilo glih na kožo pisano, ker saj vem da sem mojster za polomije, male drame in viharje v kozarcih kislih kumaric, a res ne bi bila zdaj bila nekje drugje, iskajoč kdo sem. Res je pa zanimivo, da ravno, ko mi postane jasno in se umirim, me moja preteklost spet poišče, tako da zdaj sem se sprijaznila, da nekatere kemije so pač fatalne, a zdaj mi je veliko lažje in puščam stvarem, da se zgodijo ali pa tudi ne. Nočem izginjati kot tečna stara baba. Raje sem misel, ki zgori v noči in potem še dolgo peče na koži.

Ko je začel s to, sem se skoraj stopila in razlila po tleh Gallusove dvorane. Ej Gregory, koliko imaš ti prav …

Potem sem hotela pisati v torek, a glej ga zlomka, očitno sem nekje pojedla nekaj res hudo pokvarjenega, ker zvečer sem preživela na diagonali wc in kavč, kjer so me zvijali prekrasni krči. Ko sem izločila vse, kar sem pojedla od leta 1987 dalje, se je zadeva toliko umirila, da sem naslednji dan lahko šla preizkušat kapacitete službenega weceja, a sem zdržala do konca. Spomladansko notranje čiščenje se je potem umirilo v sredo in od tam naprej sem kot, da bi pojedla duracell tablete oddelala stvari za katere zbiram pogum zadnje pol leta.

Po precej veliko kafečkanja čez praznike in verbalnega reševanja sveta, je Prestolonaslednik prišel na idejo, da bi za 1. Maj naš tradicionalni pohod na lokalni Mount Everest naredila tako, da greva gor gledat sončni vzhod, sploh zato, ker je on na misiji ena fotka na dan in itak, da se želi pomeriti z vsemi tistimi hudimi gorniškimi fotografijami, ki prikazujejo tiste fenomanealno popolno (fotošop obdelane) sončne vzode, zahode, visenje iz severne Triglavske stene, žgečkanje Sfinge pod brado …

Na kresno noč sem bila prepričana, da ne bo mogel vstati in ko naslednjega jutro ob 4h zaslišim splakovanje vode v WCju, si vlečem odejo čez glavo in prisluškujem, če menda bo ja šel nazaj spat in potem je sledilo 45 sek tišine in jaz se ravno obrnem na levi bok, ko zaslišim, da ne misli iti nazaj spat in bila sem prisiljena svoje truplo spraviti na noge, ga obleči in mislila sem si, da za hop gor in dol na Kojco pa res ne rabim vlačit ruzaka z zimsko jakno, a ker je že glih bil tam in ker si mi ga ni dalo razpakirat, sem pobrala vse in se za tolažbo nabasala s štrudljem, ker če že moram lesti ob 4h zjutraj gor v hrib, rabim nekaj, da me drži pokonci. 

Ko prideva na izhodišče, je prava stvar, ki je kazala slabo, bilo pomanjkanje zvezd.  Saj ne, da bi se po njih orientirala, a pomenilo je, da je oblačnost nizka in to ni dobro za tak nepozabno prekrasno fenomanelen sončni vzhod, da bi fotografska srenja popadala iz podstavkov. Skratka , v trdi temi sva zalezla v klanec, meni so lezle nogavice dol in spet se mi je odpril 149,99 Eur vreden žulj na levi peti in Kojca je eden izmed tistih gričev, kjer je že res, da hoja ni dolga, a si do vrha čisto pogrizeš kolena in nekje vmes se mi je v ruzaku oglasila budilka in tista preklemana reč je 20 minut skupaj tulila in ko ravno popiz…, si snamem ruzak, da vržem telefon v grmovje, je sama od sebe utihnila in ko si ruzak nazaj oprtam, je čez par minut ponovno začela in ko med zobmi meljem moj bes, se od zadaj oglasi Prestolonaslednik, da medvedi naju vsaj ne bodo napadli, ker ima moja budilka res oduren glas. 

Ko prideva iz vertikalne gošče in doseževa vrh, ugotoviva, da je res oblačno in da sončni vzhod bo, a ne na vrhu Kojce in preklemano je pihalo in bilo je mraz, da sem bila v bundi in še ruzak bi oblekla, če bi ga mogla, a mi ni šel čez pas. Tole spodaj je torej tisto, kar je Prestolonaslednik posnel v tolažbo in tudi če ni fenomenalno krasen sončni vzhod, ki gate trga, je občutek, ko si doma ob 8h zjutraj ves buden in naspidiran, vreden vsake kaplje znoja. V spomin na bratsko sestrski vzpon oz lov na sončni vzhod, imam sedaj rahlo vnet mehur, ki sem ga zdravila z odličnim ribjim kosilom, ki je bilo res odlično, ker ga ni bilo treba skuhat in tudi posode potem ni bilo treba pomiti. 

Na praznik dela sem tudi posejala vse svoje poljščine in mislim, da sem se malo zakalkulirala pri zakupu vrtnarske parcele. Ma ne bom popustila zdaj in šla jokcat, da nisem mislila takkkkkkkkkoooo velike parcele in da bi raje eno manjšo. Zdaj je kar je in bom že obdelala tistega pol hektarja, pa če bom poleti 3x na dan jedla stročji fižol in bučke. Tudi graha in rdeče pese sem posadila toliko kot kmetje v Prekmurju. Zdaj se bom ulegla na kavč in čakala, da kej požene. Tako je lepo, ker na plevel se lahko človek vedno zanese.