POPOLNOST TREH UR




Včasih te življenje prinese okoli in te pošlje na obvoznico, kjer se ti zdi, da obtičiš in čakaš v tja nekam v večnost. Počasi se učim, da takrat ne pomaga nič drugega kot, da se usedem dol in čakam boljše čase in se prepričujem, da ta dobre stvari prihajajo in da so ravno za ovinkom in od vsega je je najtežje miriti samo sebe, da bo, da samo malo še moram zdržati in bo, ko sem v duševnem stanju globokega samopomilovanja in bi najraje »oklincala« in poslala v tri krasne in »splozala« za naprej in za nazaj, na tiste, ki si mi drznejo v faco reči, da naj vse skupaj vzamem za dobro. 

Če mi kaj ne gre dobro od rok, potem je to stanje na miru. Če sem prisiljena biti pri miru, sem res nemirna. Samo spim lahko pri miru, a še takrat zadnje čase veliko sanjam o ljudeh.

S tem zapisom se uradno zahvaljujem vsem, ki mi v faco rečete, da naj vzamem vse za dobro. Danes je bilo res tako zelo dobro. Bilo je tako dobro, da je nebo razprlo svoje oblake in pokazalo svojo modrino. Vso sem posrkala vase. Čisto tako kot sem tistih veliko besed in presneto, da me je zdaj spreletelo, da ni normalno, da se nek pogled tako zasveti in da me je prav zaskelelo in ga zato nisem zdržala. Popolnost treh ur. Hvala, ker ste se zgodile. Zeleno, ker te ljubim zeleno v kombinaciji z razgledom. Nisem verjela, da bom kdaj nekoga peljala na mesto, kjer rešujem svoje viharje v kozarcu vode, včasih bežim pred svetom in je to tisto mesto, kamor se vedno vračam, ko sem res srečna, ker tam lahko rečem hvala in me vesolje posluša. 

Bilo je popolno. Če bi še enkrat morala sedeti ob cesti in čakati v večnost, takoj ponovim, ker zdaj vem, kaj sem čakala. Ko je danes dopoldan radio vrtel Tracy in mi je tako sedla v ušesa nisem niti slutila, da …


... bo kar bo in bo itak lahko samo za dobro.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več