AVTI & DOBRE BABE

Ta teden sva se končno moj mehanik in jaz posvetila moji kočiji. To pomeni, da sem jaz prejšnji teden končno dobila preblisk, da je čas, da ga že enkrat pokličem s seznamom zdravstvenih posegov, ki je vključeval odpravo brazgotin na blatnikku zdaj, ki mi jih je povzročil neznani umetnik in odpravo brazgotin na sprednjem odbijaču, ki si jih povzročam sama, ko avto prislonim na kakšen robnik, ki je malo višji od mojega odbijača in potem je tu še obvezna pedikura, ki pomeni, da je že skrajni čas, da kočijo preobujem v japanke, ki so mimogrede Continentalove in so bile drage kot zlomk in od zdaj naprej res ni več nevarnosti, da bi zasnežilo. Seveda je bila potrebna tudi  kolonoskopija, kar pomeni menjavo filtrov in olja ter seveda inhalacija klime, ker še vedno upam na dolgo vroče poletje. Za vse našteto je res bil že skrajno skrajni čas in mehanik je rekel, da si je rezerviral čas zame in mi je posodil neko nadomestno kočijo, s katero se vozim sedaj, ko tako zelo pogrešam svojo kočijo. 

Zdaj se šele zares zavedam kako pogrešam servo, klimo, luči, ki se same prižigajo in ugašajo, občutek da ni nevarnosti, da mi med vožnjo odpadejo različni deli avta in tisti termometer, ki kaže koliko je temperatura zunaj in zgolj en sam ključ, ki odklene in zaklene vsa vrata.

Zdaj tudi vem kako dobro je imeti prijateljico, ki je po profesiji strojnica, ker «jebeš jezične dojtarje«, ki ti tedne in tedne rožce sadijo in ki si z njimi lahko pomagaš kot s sedlom in kravo, ker ko bi jih rabil, da se umaterializirajo v konkretni moški podpori, jih nikjer ni. 

Ko npr se nekega poznega majskega popoldneva, po dolgem dnevu v službi usedeš v nadomestno kočijo in se pri obračanju ključa nič ne zgodi, najprej pomisliš mrbit je pa ključ napačen in sem vzela tistega, za katerega mi je mehanik rekel, da samo vrata odklepa, tudi če na prvi pogled izgledata oba čisto enaka. Ne, še vedno nič od kontakta, nobene iskre, niti zaropotala ni tista kripa in ko tudi po ta drugem ključu ni bilo spremembe in je avto crknjen ždel pred Košarkaršično garažo, me se spreletelo, da presneto, a pa sem jaz zjutraj ugasnila luči in tiste tetke, ki popoldneve preživijo pred sosednjo garažo, so me gledale, da aha kaj pa zdaj? 

Naj gre v zapisnik, luči sem pozabila ugasniti, ker do sedaj sem vozila samo avte, ki to znajo narediti sami.

Ko sem se smilila sama sebi nad svojo žalostno usodo in sem preračunavala kdaj gre naslednji avtobus v moje mesto in koliko sem od tam v stanju prehoditi peš v mojo vas in kako srečna bo Košarkarica, ko me bo zvečer našla spati pred svojo garažo, se mi prižge lučka, da me je enkrat iz zagate s prazno gumo že rešil Strojničin oče in sem pomislila, da ni zlomk, če imajo pri hiši dvigalko za avto in ključ za gume šrafurat, da imajo mrbit tudi kakšne kable za avto vžgat in saj ne, da bi jaz potem vedela kaj s tistimi kabli delat.

Pozvonim Strojnici, ji razložim svojo nepremično bolečino in v roku 10 min se pripelje mimo s svojo kočijo, s kabli in je čisto vedela kaj in kako jih pripet, da bo oživljenje lahko steklo. Tetke iz sosednje garaže so naju gledale kot, da sva iz nadaljevanja Hitri in drzni. Treba je priznati, da je bila ona Hitra in drzna, jaz sem pa zgubljeno tavala okoli obeh avtov. Mislim, da je Stronjica čisto zasenčila Dr. Gruberja iz Gorskega zdravnika. Zataknilo se je le, ker nisem našla knofa, ki odpre haubo, ker če so po armaturo vsi knofi enako polomljeni je res težko ugotoviti kateri je polomljen ravno toliko, da bi lahko odprl haubo in ker je mehanik pri mojem klicu v sili potrdil, da knof definitivno je pod volanom, ni bilo druge kot polomiti tistega edinega še malo bolj.

Ne moreš verjeti kako čudovit je občutek, ko se je avto obudil od mrtvih in to, da ti je nekdo pomagal.

Potem sem se pripeljala čisto domov brez incidentov in doma sta Gospod oča in Prestolonaslednik ravno nekaj delala pred hišo in ko ugasnem avto in razložim problematiko dneva in vprašam, da če ne bi bilo dobro akumulatorja še malo priklopiti na alternativni vir energije, mi Prestolonaslednik reče, da daj užgi nazaj, sam mrbirt se je pa med vožnjo zadosti nafilal … in avto užgem s prve in tudi s prve se prižgejo vsi 4 žmigovci. Ko mi rečeta, da naj jih ugasnem, sem rekla, da sej jih niti nisem prižgala in ko tapknem tisto stikalo, ki jih ponavadi prižiga ali ugaša, se pa zalaufajo brisalci in števec za bencin je čudežno skočil na polno …

Naslednji dan sem najprej šla tankat, potem sem se pa preventivno vozila brez prižganih luči in nadomestni avto sem spravljala v obratovanje samo, ko je bilo res nujno, da grem v službo in še takrat sem res  6x preverila, da luči res nisem prižgala preden sem avto pustila pred Košarkaričino garažo. Zdaj se moram samo mehaniku odkupti, ker sem mu skoraj fentala nadomestni avto, sem pa danes ugotovila, da ima človek smisel za humor in zato ostaja upanje, da mi bo še kdaj popravljal avto. 

Za konec gre v zapisnik še, da je Strojnica čista carica, multitasker in multipraktik z nežno dušo in občutek, da imaš nekoga takega, ki spusti vse in ti priskoči na pomoč, je res dober. Hvala bogu, da so se ženske lotile tudi tehnike, ker če ne bi jaz še zdaj ždela pred tisto garažo.

 Draga Strojnica, ta skromen šopek vrnic je zate :)