KOKOŠ VS PRASICA IN MALANJE




Danes je dan, ko sem precenila količino kalorij, ki jih človek porabi, če barva »cokel« pri hiši. Vem pa, da mi je čisto jasno zakaj vsi fitnes članki pravijo, da mora človek imeti trdno jedro. Po dopoldnevu, ki sem ga preživela v poziciji astronavta, ki mu ne uspe vzleteti in ga lastna težnost pretežni del časa zadržuje v napol počepu in na kolenih in z mačkom v roki, je neke vrste mazohizem. 

Sploh, ker je na začetku kazalo, da barva, ki bi po trditvi prodajalca morala zadostovati za 30m2 in še malo več, ne bo zdržala več kot 5m2, ker se mi je zdelo, da nimam dovolj moči, da mačka tišim še bolj ob steno in mažem. Potem sem ugotovila, da vprašanje, posluš a tebi kaj dol po mačku teče, sploh ni samo iz reklame in ko se zdaj pogledam, sem prav lepo pobarvala tudi moje najljubše hlače, ki jih za doma in o celo tako lepe, da v njih upam odpirat vrata tujcem in mojo nostalgično neprecenljivo dragoceno gasilsko majico. Mater, lahko bi v reklamah vsaj po pravici pokazalo, da se čisto zasvinjaš, sploh, če prvih 10m2 res ne veš kaj delaš.


Drugače pa danes ne morem ravno reči, da letim na krilih zanosa in se mi v glavi bliskajo ideje. Danes je dan, ko ugotavljam, da sem vsaj za svoje vprašaje izbrala prenežen odtenek nečesa, kar naj bi bilo res nežno rjavo, kar bi šlo zraven fasade in ploščic na balkonu. Zaenkrat izgleda istega odtenka kot bruhanje našega mačka, ko se prenažre puranjega mesa, preden je termično obdelano in po mačjem okusu zato frdjerbano, a to je bilo dve uri nazaj in upam, da izbran odtenek vmes kemično reagiral s podlago in soncem in našel svojo pot na zid, ker če ne kako naj prodajalcu, ki mi je barvo zmešal, reklamiram celo steno?

Kar se pa tiče vprašanj, ki bi jih bilo najbolje prepleskati, si bom zdaj izposodila besede ene 90letnice, ki je pred kratkim praznovala okroglo in sem ji za praznovanje delala eno maxi voščilnico, skratka rekla je: »V življenju pridejo stvari na katere ne moreš vplivati in zaradi tega se res ne smeš preveč sekirati.« Kapo dol. Ker jo poznam in vem, da njeno življenje tudi po razno ni bilo piknik v senci, mi te njene besede še toliko več pomenijo. 



Saj dejansko nisem žalostna, jezna sem sama nase, ker sem tako preklemansko naivna in vem, da je to genetsko pogojeno, ker se zavestno res trudim ne biti naivna, a vedno znova zagrem v slepo ulico, ki se čez nekaj časa izkaže, da ni tisto kar najprej izgleda, da je in bi bilo včasih veliko bolje, če bi bila prasica namesto kokoš. Prasic se ljudje vsaj bojijo in prasice se prav požvižgajo koga potacajo.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več