POVELIKONOČJE

In smo jo pojedli, potico in še vse kar pride zraven in definitivno, če se nažreš kar gajstnega hrena za velikonočni zajtrk, ti to carsko ščisti zamašen nos. Nekako še vedno skrbno negujem zadnjo fazo mojega spomladanskega nahoda in sem v svoji najljubši fazi, kjer me ponoči prebuja suh kašelj in se mi na nosu poznajo rdeči fleki od post smrkanja, po tistem, ko so po naravnem poteku izginile posledice mojega posega na odprtem nosu, kar pomeni, da sem mesarsko zmrcvarila nekaj, za kar sem pred mesarskim klanjem mislila, da je mozolj in se je na koncu izkazalo, da ni. Krucifks pa še zamašene pore in če bi prej vedela to o hrenu, bi Dr. Franja tega ne počela in si vrtala luknje v nos zaman. Ja, vedno imam rada, da se moji strokovni prijemi Dr. Franje še dolgo poznajo na moji vidni strani biti, v obliki krast in me ljudje potem sprašujejo, da kam sem se pa treščila. Ker za treskanje sem res nadarjena. Vedno bolj pa znam biti tudi strela, le svoj grom moram malo dodelati, a bom, ker vidim, da ne bo šlo drugače kot, da tudi zagrmim, ker če ne ljudje, ki hočejo del mene, nimajo nobene meje.

Ja, tudi svoje meje moram bolj skrbno negovati, ker ni treba, da primem na vsak cuker in me zmakne vsaka sapica. 

So stvari, ki jih kot kaže ne bom nikoli imela, pa sem jih vedno imela za samoimevne, da na neki točki do tu kjer sem zdaj se mi bodo po naravnem poteku življenja zgodile in morem reči, da bo kdaj točka v lajfu, ko bom s tem čisto kul in me četice malinocev na vtičarskem sprehodu ne bodo ganile, a to kar imam, pa vem, da ni nek približek, nadomestek ali pa substitut in mi je prilično napisano na kožo in jaz in koža se kar dobro počutiva, je pa res, da včasih me prime tisti občutek, da če pa mrbit le nisem kje kakšnega napisa narobe prebrala in zgrešila tisto odcept v potem so vsi skupaj živeli sorazmerno srečno do konca svojih dni.

in tisti prečvekan sobotni večer v družbi Angele Merkel, naše gastarbajtake, Condolizze Rice, naše čisto sama si bom naredila bajto, ker kdo pravi, da baba ne zmore in Fotografa, ki je rekel dovolj mi je potem, ko je že skoraj zašel v logistične vode in Resničneža oz krajevnega funkcionarja v pokoju, ki si upa reči bom pa jaz oz capo di info banda v boju s orto kapitalizmom.

Lahko bi rekla, da je bilo še eno zborovanje po nizu bitk, ki smo jih tolkli in glede na našo geografsko in časovno raztreščenost po tem planetu, je čas še tisto, kar je najboljše kar si lahko damo. In od bitk štejejo predvsem tiste, ki smo jih dobili (a tudi ne vsakič) sami s sabo in s svojim smislom življenja in vedno, ko nas je vrglo na rit, smo se ne nek način pobrali in rinili dalje. 

Toliko časa se že poznamo, da točno vemo na katerem mestu imamo brazgotine in zaradi česa smo jih dobili. In če se sestavimo skupaj, smo enciklopedija kaj vse te lahko v lajfu zadene v malem. Očetje s problemi z alkoholom, mame, ki so umrle za rakom, očeti, ki so imeli probleme z alkoholom in so umrli za rakom, sestre s problemi prehranjevanja in sestre, ki se jim je rodil otrok z Downovim sindromom in je še kot dete umrl, še preden bi lahko videl kako izgleda prva svečka na torti in sestre, ki si po tistem niso upale več ponovno skozi poizkus postati mama in mame, ki so dobile psihiatrično diagnozo, s katero se dolgo niso mogle sprijazniti in mi tudi zraven nje ne, ker to je nekaj kar zaznamuje in se o tem dolgo ne govori, a še vedno mislim, da je tista mama veliko bolj normalna v primerjavi z določenimi stebri družbe, ki mi jih življenje meče na pot in vsi imamo zadaj razširjene mafijske la cosa notra famiglie, kjer se zelo pogosto tudi pošteno skregamo in si v obraz zmečemo ven vse, česar postane preveč in potem nekaj časa preventivno ne govorimo, da se ozračje ščisti in se strasti pomirijo in lahko se vmes potem tudi zgodi, da skregana sestra neke sestre izve, da ima raka in da umira in potem štirinajst dni preden umre, ti njen najmanjši otrok nekega lepega sončnega popoldneva reče, da ko bo mami ozdravela, bomo šli pa na morje … pa kolikokrat smo mislili, da smo že ujeli val in nas je telebnilo nazaj in čisto vsi smo imeli (enega iz niza) šefa, ki nam je hodil na sestanke v spanje in je na neki točki življenja hoteli naše notranje organe in nam je pili kri in smo si potem družno lepili obliže na rane in si pravili, da bomo …. In nekaj pa le smo in prihodnost je še vedno svetla. 

Ha, in potem rečejo, da nek totalno usekan človek ni nikoli naredil nič dobrega v svojem življenju, da je bil žleht in zajeban in potem spet samo žleht. Pa ko zdaj gledam nazaj, je le naredil nekaj dobrega. Brez njega se nikoli ne bi spoznali. Kožo za zraven nam je ustrojil kot pod gratis.

Mislim, da je prav da rečem: Hvala banda! Mislim, da smo si bili usojeni še preden smo se rodili. Prvi naslednji projekt. Condolizza Rice jih bo naslednji mesec 40 in mogoče ji bomo ponoči prepleskali bajto z plakatom od Slakov, potem mogoče mi Balkanci pridemo v Nemčijo in tam osmešimo Angelo Merkel in spotoma ujamemo še kakšen dan avtomobilskega salona, ker na koncu sanje o plehu so boljše od sanj o šraufih, živi in trenutno bakru in magnetih. Do takrat mogoče z Resničnežem res osvojiva še kakšen vrh in pripraviva Fotografa do tega, da se nasmehne v svoj objektiv.

Velika noč je bila kul. Mislim, da bo tokrat problem ob vstajenju na velikonočni torek, glede na to, da je ura pozna, jaz pa še vedno igram na tipke … Se mi je pa zdaj posvetilo, da točno vem koga bi pogrešala v življenju in koga lahko v miru pustim dalje, ker so zbledeli. Zanimivo kako nekaterih ljudi ne spremeni razdalja, drugi ti pa  praktično na dosegu dlani obledijo.

Ta mi je res pri srcu. Tudi na radiju so jo zavrteli v točno pravem trenutku.