KARMA (GRAN FINALE)





Sedaj, ko sem poleg čisto novega vozniškega dovoljenja, ki izkazuje, da sem naslednjih pet let spet vozna, ponosna lastnica tudi čisto nove »lićne karte«, ki jo bom lahko hladnokrvno uporabila na Letališču Jožefa Pučnika v trenutku, ko bo teta za šalterjem od mene zahtevala, da dokažem svojo istovestnost z imenom, ki je napisano na rezervaciji in v primeru, ko torba na moji rami ne bo tista, ki vsebuje vse od marele, higienskih pripomočkov za trenutke, ko te kaj kje preseneti, rezervnih holakopk, metra s katerim se da v naglici pomeriti stvari v razdalji do enega metra, izvidov okulista, računov od kdosešespomni česa, kupončkov za popuste, vsaj enih treh balzamov za ustnice, papirnatih robčkov, zblodelih potrdil o stvareh, kjer sem že strokrat pozabila, da jih imam …


Žensko prekletstvo kombiniranja čevljev in torbic, kjer potem lahko ob pol šestih zjutraj tudi prideš v situacijo, kjer te teta za šalterjem vpraša po osebnem dokumentu in ti se lotiš izkopa in med mrmranjem matre: »Vesolje prosim daj, da je to tista torbica, ki … » In ko te sodelavec tam čaka in gleda izpod čela in ti reče: »Ja daj pa osebno, če pasoša nimaš s sabo …« in ti na trdo požreš slino dol in mu rečeš: »Jaz nimam osebne, ker imam samo pasoš …« in to po možnosti ne s sabo in v duhu vidiš avion, ki bo odletel brez tebe in izraz na šefovem obrazu, ko to izve in minus na svojem TRR, ko se ti bodo posledice napačne torbice zaradi kombinacije s čevlji obračunale 15ga v naslednjem mescu in v tistem trenutku, tik preden se ti je prikazal najlepši pasoš na svetu, kjer ponosno se jemenska viza dopolnjuje z iransko vizo in za bis jima je dodana še armenska in ki skupaj kar kličejo po vikend izletu v New York … Mislim, da bi zadostovala enosmerna karta.
V glavnem, v istem mučnem in dolgem trenutku, kjer sem čisto prešvicala od zgolj kopanja, sem si obljubila, da tudi, če se Severna Kalifornija malo drži Gorenjske, bom ob prvi priliki špendala še za Lićnu kartu, ki bo vedno z mano, le slutila nisem, da ob prva prilika prišla zelo hitro.
Če potegnem pod črto, me je tale življenjska izkušnja stala:
1.       cca 15 ojrov za novo vozniško,
2.       12 ojrov za 4 fotografije, od katerih zdaj vem, da rabijo samo eno in še to samo za skeniranje,
3.       cca 18 ojrov za osebno,
4.      30 ojrov za pregled pri dohtarju, kjer bi lahko bilo 40 ojrov, a sem dobila 10 ojrov popusta, ker sem v svoji torbici čudežno našla še sorazmeroma svež izvid od okulista, kar pomeni, da pač prideš na pregled k dohtarju medicine dela in športa, zaradi podaljšanja vozniške zaradi dioptrije in lahko mi je v tolažbo, da čeprav mi tam oči niso niti malo pregledali, sem se morala pri doharju do pasu sleči, da mi je preveril pritisk, preveril če še diham in mi pomeril pulz. Ugotovil je, da sem pod pritiskom mrtvo hladna in da mi vozno stanje lahko po veljavni zakonodaji, ki velja za moj rang dioptrije, lahko žal potrdi za  5 let max. S tem sem nehala verjeti v to, da je karmatični zaplet, me le mogoče le pripeljal k dohtarju, ki za nedoločen čas baje potrdi tudi ljudi, ki so na eno oko slepi. Rekla sem: »Vesolje, razumem«. Pač nisem imela srečna izbire pri tem, da pač sem na pregled šla tja, kjer edini so me lahko vzeli takoj in če je 5 let največ kar je možno, v tem trenutku ne bom izbirčna in vzamem. 
5.    No to seveda me je stalo samo še enega izgubljenega dopoldneva v službi in en urgentni vmesni izhod na UE, ker ko jaz končam službo, uradnikov tam žal ni več.
6.    Pa panoramske vožnje v Škofjo loko in nazaj in zato sem svoje romanje poimenovala Škofjeloški pasijon, ker še čakam, da me papirnato useka ugotovitev kakšne narave je bil tisti radar, mimo katerega sem se petek prej peljala prehitro in brez veljavnih dokumentov in koliko me bo ta ugotovitev stala …


Upanje vedno umre zadnje in zato še upam.


 In med čakanjem v ordinaciji sem se nekako odločila, da kamor je šel bik naj gre še štrik in v neki drugi življenjski dilemi ne bom več šla na zihr. Vem, da je kar je in vem tudi to, da če hočem, da če se konča, naj se konča brez obžalovanj in v tistem stanju duha, kjer znam biti mehka, se lahko razlijem po koži in zaščemim pod prsti in ostanem misel, ki s katero se bo dalo zakuriti na kakšen hladen in tih zimski večer in zato sem dala svojo besedo in vrgla priložnost tja gor v vesolje. Če bo vesolje reklo »Da« bom šla po občutku in … 


In se tudi vrnila. Brez preveč misliti kaj če in brez obžalovanj, ker če si ne bom upala, to vem, da bo edina stvar, ki me bo res žulila pri 70h in tudi z vsem kar bo po tistem ostalo v meni, bom živela, ker glede na to, da sem že prerasla svoja ušesa, sem dovolj velika, da prevzamem odgovornost za »Kaj če … ?« 

Za gran finale pripenjam svoj Arboertum tulipanov, ki so se razcveteli po jesenki posaditvi in ki mi je v veliko osebno zadoščenje, da znam če hočem in je v veliko tolažbo Gospe materi, ki sem ji v spomladanskem preveč v končno imam škarje in krajinsko arhitekturno avtorizacijo vživetem popoldnevu v obrezovanju okrasnega grmičevja okoli bajte, praktično do smrti obrezala eno hotrenzijo. 

Druga stvar o kateri zdaj razmišljam je ta, da ni veliko manjkalo, da bi zdaj bila v Nepalu, ker me je res vleklo, ker so vsi moji Februarski plan propadli, ker mi je očitno bila namenjena tista krajša pot  in druga je ta, da odkar pridno razmigujem napetost med gležnjem in koleni pri mojstru za mišice in sklepe in se je mojster v iskanju ključa, kje me življenje zateguje, zagledal v eno zastarano modrico na hrbteničnem loku in je njegov hm, a ste bila kaj pri zdravnik zaradi tega in rečem, da ne in očitno je tista modrico vzročna skala lahko tudi kaj za las zgrešila in zdaj mi je kristalno jasno, da nič ne pride takrat, ko ni pravi čas in da je manj v bistvu lahko za kdaj drugič več in zdaj ko mi je kljub oblačni vremenski napovedi res kristalno jasno, bom pridno delala vaje za moč in v miru počakala, da se napetost med gležnjem in koleni pomiri sama s sabo, ker zdaj vem, da se od nje ne umre, če se ravno samo tako ne odločiš.


Dokler bo trajala, bom delala vse tisto, kar mi pade na misel ob prvi misli in še kdaj s Finančnico se šla prepihat na Slavnik. Določene ljudi res rabim imeti, ker me postavijo v ta pravo perspektivo in potem neham gledat samo tisto, česar nimam.

Ker še vedno imam veliko, zelo veliko. Pa upam si tudi, še. Prisežem na svežih regratovih cvetovih.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več