NAUKI PRED-VELIKONOČNEGA TEDNA

… oziroma križev pot v malem skozi moja majhna očesa. 

Prva postaja: Nekateri ljudje so tako simpatično arogantno visoki in delujočsepametni, da dobiš prisrčno željo, da bi se jih lotil z motorko in na njihove pametnije odgovarjal s prdci in podiranjem kupčkov. Res, obup je, kako je največja stvar, ki jo nosijo v sebi njihov ego in povem po pravici, da me je par dni zaporedoma prijelo, da bi se jih res lotila z motorno žago in jih temeljito oklestila, ker presneto, da žal niso tako sposobni, kot si mislijo, da so. Je pa res, da so vsemogočni, ker to, da lahko človeku zagnojiš dan s tem, da niti ne odpreš ust in samo premikaš prste na rokah, to je sposobnost, da podreš svet v šestih dneh in sedmi dan na ruševinah počivaš. Potem se mirim, da: »Štej do milijontristopedeset in vmes dihaj, da morilski nagon zapusti tvoje telo in se ti v možgane naseli duh po vijolicah na regratu.

Druga postaja: Nadvse prisrčno je, ko si na prvi poletni spomladanski konec tedna pridelaš čudovit nahod in ni ga lepšega kot občutek, da se vse grde misli izločajo skozi tvoje nosnice in izkašljuješ vse grde besede. Ne vem pa pod kaj naj opredelim kihanje. Sploh za volanom in skozi ovinek, pri zaprtih očeh, gre kar naravnost.

Tretja postaja: Ugotovila sem, da so besede nekoga končno izgubile tisto moč, da me vržejo ob tla in me pripravijo do tega, da bi vse pustila in jim verjela. Znam jih vrniti nazaj. Baje, da še hodim na obisk v sanjah in da sem takrat zadnjič zabolela. Zdaj vem, da sem takrat zadnjič naredila prav in še vedno skoraj ne morem verjeti, da sem si upala tako daleč na sovražen teritorij, kjer bi me lahko zadelo kaj, kar bi me duševno hendikipiralo za naslednjih sedem let. Zdaj vsaj vem, da delanje tistega, česar se najbolj bojiš, je pot na svobodo in očitno sem odčarana nekega še zdaj vem, če čisto fake, človeka. Me pa tolaži to, da pri srcu mislim, da nisem čisto mimo usekala. Ga ima, a bi definitvno rabil vsaj nov kompas, če ne kar transplantacije. 

Četrta postaja: Potem so tu neke druge besede, nekega drugega človeka, ki ko jih prebereš pomisliš: »Pa čuj ti, a ti misliš, da sem jaz po argo župi priplavala?« in se zraven sprašuješ a je tip res tako usekan, da ne ve kaj govori, ali misli, da sem jaz usekana, če misli, da bom na to padla. Niti se mi ni zdelo vredno odgovoriti, ker ne rabim, da mi nekdo govori kako sva midva prijatelja in še bla bla bla in  imam vedno zraven en tak feeling, da ima na figo v žepu in če ne kje drugje verjetno tudi kaj drugega in da bi na koncu znal biti kakšen predlog, kjer bi se mi zaletelo … In zatakne se tam, ker vem, da tu ne morem čisto brez dlake na jeziku ga poslati v tri krasne jasne, ker žal ima pozicijo, ki mi utegne precej pooblačiti moj svet in temu bi se rada izognila. Najbolje bo, če to naredim kot odrasla in zreča oseba in ga gladko ignoriram in se mu izogibam.  

Peta postaja: Po letih neuspelih poizkusov, po večkratnem obupanju nad projektom, nad tolaženjem se s tem, da kokosova mi pa rata, nad tem, da sem menjala recepte, si sposojala pekače in od stepanja po testu dobivala žulje na rokah in skozi stroškovno analizo prišla do zaključka, da se do preklica izogibam lešnikom, orehom in mandljem, ker če na iz vsega rata videz marmornatega šarklja, ki mu odstopi zgornja skorja in ima okus po potici in ostanek na koncu pojedo krave, res ni ekonomske računice, ki utemeljevala, da ne bi bilo pametno obesiti volje na klin in se držati salame in pršuta. Letošnjo Pred-veliko noč slavim zmago življenja nad prekletstvom potice, ker v duhu prilične iztrošenosti po napornem tednu, po skoraj osebnem propadu na preizkusu znanja iz Nemščine in gnojnici, ki jo še (ne duham) – mi je končno uspelo skoraj doseči potičarsko popolnost in celo gospa mati so mnenja, da končno sem zadela okus istočasno s celostno podobo, da se nadev ne melje in ne izzsipa med prežvekovanjem  in da je dovolj lepa in dobra, da jo prijavim v fajsbuk natečaj moja odlična potica, kamor danes vsi lepijo svoje selfije s potico in pirhi v ozadju. Tudi pirhi imajo letos dobro statistiko, od desetih mi je počilo samo eno jajce, pa še tam je bilo zato, ker je kura slabolupinasta in se je lupina kot, da bi se nekam razkuhala.

Tu je še nekaj za zraven, ker potice ne moreš jesti brez kruha.

 

Šesta postaja: Zvončki iz Essna, ki so sicer verjetno v času od začetka marca do zdaj doživeli svoje in šli v zvončasta nebesa, a so simbolična uprizoritev tega, da vse se da, če se hoče, da lahko skupaj zmagamo tudi pri projektih, ki so vodili v pogubo in da zna biti moja bit tako zelo v svojo bit pobožana, ko ti npr eden, izmed ne samo magnetno, a tudi drugače najbolj brihtnih ljudi v državi reče, da ima rad to kar prihaja iz tvoje glave in da če bom kdaj rabila nov začetek, naj samo rečem in ima tam gor v (žal precej daleč gor in vremensko malo zlo muhastem) Essnu mesto zame. Ne bom rekla nikoli ne reci nikoli, ker ne vem, če bo kdaj nikoli, a moj ego se oblizuje in pravi: »Das schmeckt wirklich sehr gut.« 

Sedma postaja: Operacija Spregovorimo po Nemško prvi del je zaključena. Nauk te zgodbe je, da tik pred zdajci ne moreš delati čudežev samega iz sebe, lahko kvečjemu omiliš polom tako, da gradivo vsaj prelistaš in šele na izpitu ugotoviš, da si se Das nomen učil po napačnem zaporedju. Listanje skozi še vedno čisto novo knjigo, ki je bila predmet glodanja na tečaju, ob poznih večerih urah deluje tako pomirjevalno, da bo njej v trenutku zaspiš. Žal ta koncept učenja tujega jezika v alfa stanju ni deloval in pomagalo je to, da nam je prijazna vaditeljica vmes pomagala in je hitreje kot sem lahko jaz pisala, sproti popravljala vse moje jezikovne zablode, zaradi katerih bi moje napredovanje v naslednjo skupino lahko spet zastalo na stopnji 2. In seveda bom do oktobra intenzivno predelala vse, česat v preteklih štirih mesecih nisem. Obljubim pri svetih trobenticah. 

Zdaj grem narediti Veliki finale predvelikonočnega čiščenja. Pometla bom po tleh in pobrisala vse, česar še nisem naredila.