KARMA (KO SE NADALJUJE)

Presneto, danes se mi kolca, po Istrskem maratonu. A zdaj vem kdaj je prav odnehati, ker zdaj tudi vem kdaj zapretiravam. S premišljevanjem medtem, ko se grizem skozi kilometre in kjer pravim, da to rabim, da premislim. Zdaj vem, da premisliti si znam tudi v izi in na počasi. Se mi pa kolca, ker je res tako malo manjkalo, pa bi bila tudi letos tam. Tako upam na leto osorej, ker vnetje v kolenu ne pojenja (še). A vem, da bo. Slej ali prej, problem je v tem, ker bi jaz rada prej, a zdaj že vem, da je to šola, kjer vem, da ne moreš prehiteti tega, kar ti je bilo nekje zapisano. In tudi to, da mi določene besede in ljudje še vedno pridejo do živega samo zato, ker jim pustim in je čas, da jih enostavno pobrišem. Ja saj vem, da vsaka šola nekaj stane in vzame svoj čas in da je manj v resnici več. 

In ne moreš verjeti, a moja karma se še nadaljuje. 

Po tistem, ko mi je prejšnji teden bankomat prežvečil in pogoltnil čisto novo kartico in sem med obiskom banke odkrila, da mi je že več kot mesec nazaj potekla veljavnost vozniškega dovoljenja in kjer sem se naučila, da edini dohtar medicine dela in športa, ki me lahko vzame na pregled jutri, ni ravno blizu, ker vsi tisti, ki so blizu nimajo časa in lahko, da tudi ne govori po naše, a upam, da bo ocenil, da če sem se brez vozniške v stanju pripeljati do njega, se lahko tudi z zdravstvenim potrdilom, da sem »vozna« nazaj domov.

No, ker nemorešverjeti a je tako, mi v teh dneh poteče tudi veljavnost prometnega dovoljenja za mojo kočijo in ker sva skupaj upihnili četrto svečko (kjer mimogrede še vedno velja, da je avto zal začel izgubljati na vrednosti v trenutku, ko je dobil mene za voznico in model in letnica izdelave nista nič kriva), sva se v petek po službi šli prvič pokazat na tehnični pregled, kjer je itak bila prilična gužva in med čakanjem je tako lepo prišlo do umetniškega izraza, da sem edina baba v vrsti moških brezhibno svetlečih se jeklenih konjičkov, z res »kapitalno usranim« avtom in mojster, od katerega je odvisno ali mi požegna spravnost vozila, mi je to medvrstično dal vedeti tako, da je v priča mene očistil prednjo in zadnjo šipo. Imelo mi je, da bi mu rekla, da žal sem tudi jaz že tako večkrat poskušala oprati avto, pa nikoli ne nese dlje kot na šipo … 

Po tistem, ko mi je dal priporočilo naj se posvetim prednjim zavornim diskom in me je poslal k teti za šalter, ki bi mi morala blagosloviti vožnjo v prihajajočem letu, tista teta tako zelo globoko pogleda v svoj ekran in me vpraša: »Gospa, a mi pokažete malo vaše vozniško?« V trenu oka sem vedela, da bo jeba in sem najprej zelo globoko vdihnila, potem pa segla v torbico in ga ji dala in itak, da je sledilo, da gospa a veste, da imate pretečenega … Ja kako ne bi vedela. No potem mi je razložila, da je upraven postopek tak, da mi brez veljavnega vozniškega dovoljenja ne more podaljšati prometnega dovoljenja in na vprašanje, kaj lahko naredim, ker zna biti, da vozniškega še nekaj časa ne bo … Kratek povzetek iz katerega sem pobrala vse svoje kletvice je: »Ne kaže dobro«.

V glavnem, a bi kdo prevzel začasno skrbništvo za 4 leta star avto, ki ima opravljen tehnični in je zanj plačano kasko zavarovanje?

In ker seveda drži tisto, da ko ima hudič ta mlade, jih ima cel trop, sem med vožnjo domov, na tisti ravnini z omejitvijo 60 in kjer jaz nikoli ne grem 60 in po možnosti tudi prehitevam, ker je ena izmed treh ravnin, kjer lahko dejansko koga res prehitim in pravim, da enkrat me bodo začopatili in že pet let nisem tam zapazila nobene policijske patrulje z radarjem, no, zakaj torej me nebi tisti petek, ko vem, da nima veljavne vozniške, ko vem, da se odštevajo še zadnji dnevi, ko imam veljavno prometno, ujeli kot zrelo hruško. Na vse to res paše samo še pismo s čestitko za 500 Eur in tri kazenske točke. Upam, da sem bila med fotografiranjem vsaj nasmejana, ker ne bom se slepila, da mrbit me pa niso, ker zdaj vem kaj je upanje v prazno. Prestolonaslednik, ki me je seveda preventivno poklical, ko sem ravno prišla domov, da »ta mala pazi na Traviku je radar!«, ker je vedel, da sem trenutno po poteh Janeza Janša in ko mu odgovorim, da hvala za opozorilo, a je že prepozno, je komentiral, da zna biti, da mi bodo upravni organi zasegli kočijo. 

Torej sem se na to krasno sočno nedeljo odločila, da karmo usekam nazaj in sem iz protesta izvedla generalno čiščenje moje kočije, kar pomeni znotraj in zunaj in konzervacijo zimskim rekvizitov, ki jih zdaj upam, da zime ne bom potrebovala.

Med tem, ko s ponosom ugotovim, da letošnjo zimo nisva pridelali nobene nove praske, sem žal manj ponosno ugotovila tudi to, da tisto, kjer sem se v DIŠIM PO SANDOLINU hvalila, da je višinsko barvanje šlo tako dobro skozi, da je barva zgrešila avto, je bila navadna laž, ali pa spodrsljaj v naukih fizike, ker očitno bo obvezno treba pred naslednjim barvanjem, kjer (vsaj mislila sem tako) je bil avto umaknjen na stran in torej misleč iz nevarne cone, obvezno preštudirati vremensko napoved za letalce in gibanje zračnih tokov, ker pišuka, da so očitno v rahlem vetru zbolodele kapljice sandolina iz 15 mnv pristale točno in naravnost na haubi in strehi mojega avta in pri tem so se tako estetsko razprišile čez celo levo stran, da se v šoku niti nisem mogla scmeriti. Sem vedela, da pranje avtomobila je nekaj, čemur se je treba po vsej sili izogibati. Zvoniti po toči je prepozno, edina tolažba, ki sem jo našla je ta, da ga zdaj vsaj ne bo napadel lubadar in lesni črvi in ko ti je težko pri srcu, baje pomaga, če si nalakiraš nohte, a v tem primeru sem odkrila nežno čudežno moč acetona ... 

Toliko o brezmadežnosti.

Še dobro, da imam svež mlad spomladanski radič. Ugotovila sem, da je odličen za utapljanje žalosti. In ker je ravno tak dan, sem se ga še malo zadela s kuhano lečo, z balzamičnim kisom in konopljinim oljem.