KARMA




Naključje ali karma, to je zdaj vprašanje.

No, ko sem danes popoldan zaključila preliminarni ogled mojega zobovja pri novi osebni zobozdravnici, ki sem jo izbrala po nizu mesarjev, ki so tako ali drugače betonirali v mojo čeljust, em šla še na lokalno izpostavo NLB preveriti, če se je moja od včeraj na bankomatu v moji mali vasi pojedena kartica že vrnila domov, ker je še čisto frišna in nova in itak, da sem si uspela iz obvestila zapomniti napečen pin in sem ga potem tudi 3x vtipkala in bankomat je rekel, da je bila dobra in da naj se oglasim na svoji najljubši banki ... in ko mi teta za šalterjem reče, da kartice še ni in da to ponavadi traja, ker saj razumem različne izpostave, obdobja polnjenja avtomatov, geografska razdalja 20 km in mi potem prijazno ponudi, da mi ona da soude ven na zaupanj, če ji le pokažem en osebni dokument in  ker seveda je bilo treba danes zjutraj zamenjati torbico, da paše k škornjem, sem imela s sabo samo vozniško in glej ga zlomka, da med čakanjem, da dobim novce slučajno uzrem, da se že en mesec vozim s pretečenim vozniškim in ker se je enkrat sto let nazaj en dohtar odločil, da moram vsake toliko se iti zaradi svoje daljnosežnevidnosti, se najprej iti pokazat Medicini dela in športa, preden mi podaljšajo patentin, je zdaj cel žur, kje enega takega dohtarja dobiti, da me vzame asap naslednji teden ob predpostavki, da sem pravkar ugotovila še, da imam naslednji teden še prvi tehnični za mojo kočijo, ki ji ob tej lepi obletnici tudi poteče zavarovanje za avto in to pomeni, da moram še zavarovalničarja nekje uloviti in spet je v vodo padla moja teorija, kako bom pred pridobila konkurenčne ponudbe in potem bom zavarovalničarja stisnila, da bo tenko piskal na moj TRR, kjer brez papirnatih dokazil, da se da ceneje, nimam srca, da bi mu težila, ker je tak prijazen človek, ki mi vedno da frišen osvežilec za zrak in metlico za strganje ledu. In potem pride naslednji teden, ko se mi še Francozi nalimajo na vizitacijo in ob predpostavki, da sem trenutno še v stanju globoke zgroženosti, kaj je v stanju en človek pardon sta bila dva človeka naredit in reči, da te pripravita do tega, da narediš nekaj kar jima je v njunem čisto sebičnem interesu in potem, ko jima rata, ju prav boli za tvojo pojavo tako, da tretnutno sem v stanju duha, kjer mislim, da sem bila poslana na napačen planet oz sem vsaj falila stoletje in kako je fajn, ker lahko vsaj za to krivim starše, ker bi moje rojstvo lahko kozmično bolje načrtovali :))) Druga opcija je, da grem na tečaj preventivnega pošiljanja ljudi v tri krasne :)) O kako lepo bi bilo, če bi ljudje res imeli tista jajca s katerimi se hvalijo.
In zdaj se bom zvalila na kavč, ker si moram malo odpočiti od življenja preden bom zmogla do kopalnice. Me pa tolaži misel, da moj krajnski projekt ustvarimo tulipanova polja Holadije v hribovju Severne Kalifornije lepo napreduje. Očitno se je voluharska familija končno izselila.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več