KORUZA, BOB IN MEJE POTRPLJENJA



Danes ne bom pisala o metanju puške v koruzo, a me je prijelo, da bi jo, priznam. Prav tako ne bom pisala o tem, da je na koncu prav, da si priznam in rečem bobu bob in da končno pokažem, kje je meja mojega potrpljenja, več različnim ljudem istočasno in multidimenzionalno. Mislim, da zdaj bolje razumem Danteja, njegovo Božansko komedijo in neskončne kroge in ja, vem, do pekla je še dolgo, a v bistvu samo še en kratek zdrs. 

Tudi ne bi o tem, da bi zdaj morala likati, ker trenutno res nimam navdiha za gube.

Moram še nekomu povedati, ki se je ves užaljen spet našel iz naftalina, da žal ni center vesolja, da se moj in drugi planeti ne vrtijo okoli njegovega sonca, ker priznam, da sem pozabila odgovoriti na njegovo zadnje pismo, a kaj ko smo v paralelnih osončjih, ki že imajo sami s sabo dovolj problemov in res nimajo časa razmišljati, kaj v tistem v zadnjem mailu, bi lahko narobe napisal, da bi potem jaz narobe razumela in se namerno odmaknila od tam, kjer mi je pred meseci čutil potrebo, da se mi izpove, da je v resnici drugačen. Žal sem človek, ki enostavno pozabi odpisati, brez neke skrite agende zadaj. Ima me, da bi mu rekla, da naj si svojo užaljenost nekam natakne, a priznam, da tudi če imam danes dan, ko postavljam meje, si ga še ne upam čisto brez dlake na jeziku poslati v tri krasne in mu zabrisat v faco, da naj zaprmej enkrat neha jamrat sam nad sabo. Ker če jaz lahko požrem dol vsa tista njegova priznanja, ki so prišla 10 let prepozno in sem jih težko prebavila in se še sprašujem, e mi je tega res bilo treba, potem tudi mislim, da bom zadevo najbolje rešila tako, da bom še par dni namerno oklevala z odgovorom, potem ga bom itak pozabila napisat in on se bo spet neskončno užalil in se v svoji drugačnosti umaknil v svoj kot. 

Mislim, da sem zrela za lobotomijo, ker če zdaj seštejem bob plus bob, je bolje, da na področju odnosov čisto vržem puško v koruzo, ker tudi če sem meje svojega potrpljenja raztegnila tako, da so bile tako daleč narazen, da si vmes lahko nalil Tihi ocean, ne morem mimo priznanja, da sem pri dveh primerkih blazno usekala mimo in bi morala takoj gladko potegniti črto, ker od božanskih trenutkov je ostal samo še peklenski opomin, od katerega se mi prav vrti v glavi in me potem prime, da bi se z njo butala v steno. 

Ne moreš verjeti, kaj vse se lahko skriva za fasado in žal šele po več krogih lahko pokapčaš bistvo nekega človeka, ki ga v bistvu niti nima. A življenje teče dalje in vedno bolj sem hvaležna za tiste kave v plastičnih lončkih in tiste preproste »hej kako si?«, ki pridejo v paketu takih, ki držijo mojo vero  ljudi vitalno in pri življenju. Še celo Gospa Turbo zna reči »Hvala, ker si…«, pa čeprav me me včasih s tistimi njenimi sajnemoremverjeti, da se delo še v nedeljo zjutraj ne ustavi, tako zelo pravi na obrate in se ob njej nalezem nervoze in se imam s sumu, da mi nekontrolirano vibrirajo obrazne mišice.

Ja, ni veliko ljudi, s katerimi bi preživela na samotnem otoku brez jedrske katastrofe, prostovoljnem metanju se z najvišje pečine in žrtvovanju se v dobro tropskih rib.


PS: ... in na koncu si nisem mogla pomagati, da mu ne bi povedala, da naj neha jamrati, ker danes imam dan, ko praznujem Dan nedržanja jezika za zobmi ... ker jutri moram k zobarju.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več