PISMOPIŠ




Letos res veliko pišem. Pisma. Taka, kjer moram v njih izpovedati vse, kar mi leži na duši in jih potem pustiti, da odpotujejo v vetru in upati, da mi s časom prinesejo mirovno povratnico, ki mi bo potrdila, da sem se odločila prav, zato ker je prav, da delam prav in zdaj tudi vem, da je prav tisto, kar hočem. 

Pisma pišem, ker enostavno bolj jasno pišem kot govorim in ker, ko moram stvari najprej premisliti, to lažje naredim sama s sabo in z listom virtualnega belega papirja, ki se strinja po večini z vsem, kar mu hočem povedati. Potem previdno izbiram besede, s katerimi bi želela tisto povedati in jih preden odletijo v eter, lahko še enkrat sama zase v tihem polbranju poslušam, da slišim, če zvenijo prav, se zraven pri vsaki stavčni povezavi sprašujem, če so dovolj jasne, da bodo razumljene tako, kot jih jaz mislim in seveda, ko čisto padem v misli in jih lovim na papir, čisto pozabljam na velike začetnice, zamenjujem črke in pozabljam vejice, ker v bistvu že samo, ko pogledam obliko odstavka vem, kaj sem tam napisala … 

Še vedno drži, da veliko lažje napišem in slej ali prej pride tisto zadnje pismo, kjer se dokončno izpoveš in po tistem res nimaš kaj več povedati in nekoč bom dobila Pulitzerjeve nagrado za tisto zadnje pismo, ker sem ga prebrala 24x potem, ko je bilo odposlano in še vedno ne bi ničesar spreminjala. Vem, da je bil prejemnik dotaknjen, čeprav ne bo več priložnosti, da izvem in žal mi je, da nisem mogla biti čisto majhna muha na steni, ko ga je bral in ga je verjetno vsaj čisto malo potrkalo po srcu, ker vem, da več razume kot pokaže. 

Težko sem ga napisala in ne bom rekla, da mi je vseeno, a pravkar sem opazila, da se azalea, ki sem jo že 45x poskušala ubiti z nezalivanjem, pripravlja na razcvet. Ne vem kaj naj rečem drugega kot, da je to znak zamujene največje polne lune v nevemkaterem desetletju in nizko oblačnostjo, ki je pokvarila noč meteorskega deževanja in da je prav, da sem tisto pismo odposlala.

Ker ne morem biti nekaj, kar nisem. Da se popravim. Ker vem, da nočem biti nekaj, kar nisem in zato raje čisto nič nisem. Zdaj čakam, da od tu naprej pride vesoljni nauk zapiranja vrat, da se lahko odpre eno okno. Se strinjam, prepih mi bo dobro del, ker rabim nekaj, da pozabim, da neham preveč misliti in da ulovim navdih kako naprej. Saj sloves sem preživela že toliko, da mi nihče več ne verjame, da nisem duša padlega vojaka, ki še iz prve svetovne vojne tava po tem planetu in se poslavlja. Saj tudi to vem, da naj ne razsojujem na prav in narobe, če ne stojim v točno istih čevljih in tudi verjamem, da kar daš, nekje visoko zamenja obliko in se slej ali prej vrne. Tako, da če kdo trpi zaradi deževnega poletja, se opravičujem, po vsej verjetnosti moja krivda, ker sem pokvarila en poletni dan, z nečem, kar se mi je takrat po navdihu zdelo prav. Hec je v tem, ker še vedno tako mislim tudi, če dejstva kažejo drugače in potem je tu vprašanje na kaj se zanašati: "Dejstva ali občutki"?

Za prmej! Za sveto prisegam na "občutke" in to na svoje, kjer svojega ne dam in tujega nočem.
Danes so me spomnili, da je jesen lepa in zdaj si raztresam misli z razmišljanjem, po čem neki diši v Barceloni v oktobru? Ker nisem še bila tam. Po po razgrajeni morski soli v zraku in rahlo vlažnih oblakih, ki jih nese z morja, mogoče? Ali raste javor v Barceloni, ker lepo bi bilo, če bi.




Komentarji

  1. Grizli15. avgust 2014 ob 15:01

    "Moram kdaj kaj tudi tu pokomentirat!", sem si rekel, "pa čeprav ni več čisto isto kot nekoč na eDiju.".
    Sem šel prav pokukat, kako je kaj s fočkanjem bralcev na tem koncu blogosfere, in vidim, da blogerju, rahlo razvajenem od eDijevske pozornosti, tod ni lahko. In seveda ni težko dobiti občutka, da pišeš pisma vetru.
    Ampak pred leti me je pot zanesla na eno delavnico najbolj slavne slovenske depresivke (eDijevke, seveda), kjer nas je vse učila, da tudi popolnoma neodposlana pisma zaležejo. In bi ji kar verjel. Čeprav je pri neodposlanih pismih potem lažje, če jih človek nekam na varno napiše, da zagotovi njihovo "neodposlanost". Odlaganje takih pisem nekam v blogosfero pa sicer ohranja upanje "kaj-pa-če-...", ampak potem pogosto pride tisti "ah-ja, itak".
    [takole za tolažbo bi si človek vsake toliko vsaj en vpogled na statistike obiska privoščil]
    J

    PS: aja, ne vem, če sem ti že omenil, tudi na koncu te vasi imam hišico. Malce dolgočasno sicer, kar se besed tiče, a rožic ne manjka. In če bo kdaj preveč deževno ali pa premrzlo v vaših kocih, se lahko oglasiš na kofe: http://floragradu.blogspot.com/ ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Drsalka15. avgust 2014 ob 22:52

      O lepo, to je zdaj pravo preoblije komentarjev res :) Ja, tu so odnosi med sosedi čisto drugačni kot v eDi vasi in tu se držimo vsak zase in ne hodimo na kafe :) Je pa lepo, da vidimo, da nas kdo tudi obišče oz prebere :)
      Jaz in pisma imamo en tako lepo sodelovanje in vanje pospravim res čisto vse, kar ne morem povedati, je pa prav, da druga stran ve in potem sem ponavadi tudi tako v korajži, da tisto odpošljem in šele potem tuhtam "kaj če ..." Tudi "ah ja itak" pride ponavadi z pardnevno zamudo, a takrat je že kar je, a še vedno si mislim, da je bolje, da je v vetru, kot ujeto na mojem podstrešju :) In aha, sem vedela, da bom slej ali prej v soseski našla koga poznanega in bom raje hodila na čaj in s sabo prinesem piškote, ker vidim, da ti tam rožic res ne manjka :)

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več