NA VRH SVETA oz ENA ZA GRIZLIJA

Včasih se stvari res poklopijo in če teden dni vsak dan 3x na dan preučuješ gibanje vremenskih front, ti celo uspe dežju (skoraj) ukrasti dva cela dneva brez zalitja in se ob nečloveški uri podaš na romanje mimo 8ih semaforjev za delo na cesti in v še prilično zgodnji uri že popiješ čaj ob Krnskem jezeru, ker kava na kavo ni dobra kombinacija, ko enkrat ležeš čez dva jurja in moraš tja gor spraviti tudi vsebino svojega črevesja. Ker je bogat tisti, ki potrebuje malo, mi je za simbolično obeležitev dostopa na vrh mojega trenutnega sveta Krn čisto zadostoval, ker rabila sem samo občutek, da za nekaj časa pogledam na svet zviška, malo premislim in si temeljito prevetrim podstrešje, ker tam zgoraj še vedno bolj jasno razmišljam in ideje se mi ob žgancih z ocvirki bolje krešejo in dobra družba da vsemu edinstven okus, ki potem tudi traja.

 

O.K. Ko ne veš kam, glej kažipot, ki kaže hodi samo navzgor. Desno Batognica, na levo Krn, naravnost pa naravnost na Triglav. Malo precenjen, a še vedno najvišji.

Temu se reče »top shit« restavracija, kjer bingljaš z nogami v prazno, ješ sendvič  s poli salamo, sirom in kislimi kumaricami in ima razgled božanski okus. Dokaz kaj vse naredi okus po poli salami, ker sosedi zraven so nekaj jamrali nad mineštro, kjer so zasledili preveliko odsotnost svinjskih brc in sploh ni bilo čutiti, da na jeziku občutijo okus razgleda. 

 

Res občudujem ljudi, ki radi gradijo piramide. Upam, da sem jim vsaj malo podobna.

Lepota oblakov je v tem, da so malo nepredvidljivi in še ko misliš, da pa ne bo … te ko spet dosežeš Krnsko jezero, že lovi ploha z vsem pripadajočimi posebnimi efekti in potem greš spat dobesedno z kurami. Če povem čisto po pravici, je intenziteta zadnjih tednov naredila svoje in sem se dobesedno izklopila med poslušanjem dežja in po jutranji obnovi dogodkov moje tandemske naveze, ki ni mogla spat, so se baje ostali s katerimi smo delili skupna ležišča čudili kako je mogoče zaspati, ko je zunaj še dan. Ej, lahko rečem samo to, da je to pa res čisto simpl, če bi jim posodila moje čevlje in motiko. Seveda je moj mentalni izklop v REM fazo pomenil, da sem zamudila del programa za odrasle, ki se je baje odvijal na nasprotni strani, kjer je bil mlad parček, ki je po pripovedovanju tandemske naveze, ki si ni upala premaknili, da ne bi pokvarila nujne romantike, imel strašne težave s Franceljnem, ki je prezgodaj vstal.

 

Ampak, če se potem naslednje jutro človek prebudi v ponjavi za pokrivanje zelenjave oz rjuhah za enkratno uporabo in je zunaj kristalno jasen dan in za zajtrk poje dve jajci za zakrknjeno oko, ni druge kot, da gre naprej tudi, če so brazgotine po večdnevnem intenzivnem izkopavanju krompirja še zelo sveže in jih čutiš v gležnju, kolenih in kolku in ti zdravilec, ki si mu dva dni prej dal počistiti svojo avro reče, ja draga moja, tu pa avra nič kriva, to bo pa išijas in ti si misliš: Halo, a se pravi, da sem že v teh letih? 

Od tu naprej gre tista za Grizlija, ki je omenjen v naslovu … 

Veliko let nazaj me je namreč Grizli (ko je bil še Jan J) v enem izmed svojih zapisov čisto navdušil nad Lanževico in potem sem skoraj vsako poletje skoraj prišla sem gor in mi je vedno zmanjkal samo tisti vikend z lepim vremenom in en prost dan z navdihom in vsaj malo časa vnaprej, da pridem tja ob zori in zdaj, ko sem po karti videla, da je samo dober korak v stran … so se sile vesolja postavile v konstelacijo z mojo auro in sem šla po poti med morjem planik in med zelo veliko encijana in bilo je nebeško modro in čisto preprosto skoraj jasno. Razgled je še vedno isti, le piramido iz kamnov so malo najedla leta in lahko tudi kakšne kamnojede gorske podgane.  Žal jutranjega sem zamudila in imam razlog za še en nekoč.

 

 

 

  

 

In to je bil šele začetek in ja, še bomo šli, ker ko te enkrat začara razgled z višin, si za vedno okužen.

P.S. kakovost fotografij je nekoliko oporočna, a to je res najboljše kar zmore moj telefon, ki je edina oprema bila z mano na poti, za primer, če bi bilo potrebno kje v nevihti koga poklicat, če bi me npr zadela strela. Izkušnje mi namreč pravijo, da v situacije, kjer obstaja realna možnost, da me vrže na rit in to večkrat, raje ne nosim s sabo še fotoaparata, ker zvitega gležnja in modric na riti si tudi s fotošopom ne znam (še) popraviti.