BALONMAJSTER – Vol 2

Se nadaljuje od prejšnjič …

… In potem je le prišlo težko ne-pričakovano sobotno jutro velikega dogodka, ko sem jaz v moj (pomemben navedek) zunanje in notranje očiščen avto nabasala vse napihnjene balone. Štartali smo seveda z eno uro zamude, ker Gospa mati, ki so bili od tete imenovani koordinator okraševanja piknik- ohcet placa in so mi večer poprej naročili, da moram ob 7h biti že bistra in pripravljena na štart in seveda jaz sem bila bistra in pripravljena in mati so rahlo zaspali od sebe predpisano uro  in potem sva se do tja vozili v tišini, kjer jaz nisem bentila, da a lahko bi si pa vsaj budilko uštimala in ona ni rekla oprosti. 

In potem je bil tam še lastnik piknik plac objekta in v isti osebi tudi mojster za žar in šef šanka, bil precej skeptičen kako bo vse skupaj izpadlo in glej za zlomka, pred tem ni gostil še nobene ohceti in tematska barva poroke je bila travnato zelena in mati ženina glej ga zlomka ni v paket za na pot dala dovolj papirnatih prtov, da bi gasilskih miz lahko pričarači luksuzno fensi romatično post obredno poročno atmosfero in mojster za žar oz šef šanka je jamral, da je od njega zahtevala, da naj za pribor uporabi svetlo zelene plastične vilice, ki jih je bilo manj kot povabljenih gostov in da naj s hrano ne pretirava, ker bomo v dveh urah baje vsi šli domovo. Še dobro, da ima očitno nevesta pametno žlahto, ki ji je že vnaprej napovedala, da pridejo od daleč in zato mislijo ostati dolgo in tudi prespati v naši rodbinski hiši, ki so jo preteklih 4 mesecev pleskali, prenavljali, pospravljali kot da je Valižanska princesa in smo vsi že mislili, da to delajo zato, ker jo bodo prodali z tetinim bivšim možem vred, ker prosim lepo, v bližnjem poznanstvu že imam primer, ko je oče prodajal hišo, ki je vključevala v njej stanujočega sina.

Drznili smo tvegati poročno prekletstvo in spreobrniti navodila za poročno okrasitev rodbinske hiše in na prav lepo okrašen »parton«, kamor so Gospa mati spletli cipresast venec z napisom in sem jaz vanj prispevala del svojega letnega pridelka ta žlahtnih sončnic, nismo kvarili z baloni iz novoletnega programa in sem čisto vse lastno ročno in ob pomoči lojtre navezala po stebrih piknik-ohcet  šotora in pri tem mi ni niti eden počil in nisem padla dol z lojtre. 

Po povratku nazaj sem se bila prisiljena odpovedati času za frizuro in mejkup in šla izražat svoje notranje napetosti v okraševanje sobe,  v kateri je bilo predvideno, da naj bi mladoporočenca preživela svojo poročno noč in bolj, ko so me dneve prej zasliševali kaj bom naredila, bolj so ideje lezle v črno luknjo v moji glavi in nisem (sploh pa ne teti) upala čisto po pravici povedati, da se mi niti sanjalo ni, kaj bi lahko ščarala in glej ga zlomka, potem me tik pred zdajci zadene navdih in zdaj mi je jasno zakaj že cca deset let hranim eno vedro kamenčkov, ki sem jih lastno ročno nabrala v Idrijci in Soči in ki so bili namenjeni za sanacijo nekega mojega nekega drugega umotvora, do kamor še nisem prišla, ker ko končno le bi, je že zima. Zdaj so me ljudje tudi končno nehali spraševati zakaj sem letos zasadila za pol vasi sončnic in končno sem porabila vso svojo zalogo dišečih čajnih svečk, kjer sem jih nehala upati, da jih bom kdaj dejansko tudi prižgala in dodatno k temu sem popasla vse rože na bližnjem travniku in ki jih dež ni čisto sfental in dodano sem žrtvovala še svoj letni pridelek tenstanega krompirja in kar je še dobro je to, da sem porabila tudi tiste prazne kozarce od kumaric in pomodormezge in mi jih ni bilo treba tovoriti do kontejnerja za steklo, ker Ženinova poročna sobe je  vseeno 50m bližje od kontejnerja. Ko sem končala svoj umetniški poseg, mi ostalo še 8 minut časa, da se stuširam, navlečem nase svoj najboljši kostim, ki pride v paketu krila, čevljev s peto in po možnosti  nestrganih najlonk, ker letos poleti je kot, da bi bila zima in sploh nisem imela čudnega občutka, ko sem si jih vlekla na noge in potem sem zdrvela dol v dolino,  ker naj bi se obred zgodil v centro citta doline, na lokalnem gradu in to točno opoldan.

  

La cosa nostra uradni koš za dojenčke, ki je prežvel vse nas, ki smo v gor zrasli in ker so teta vztrajali, da mora v sobo mladoporočencev, je dobila to, kar je iskala.

 

 

 

Vmes sem seveda morala še rikvercati 20m, ker ko so se ženske emancipirane, so si tipi začeli kupovati prevelike terence in v vsej dodatni opremi, je očitno zmanjkalo denarja, da bi kupili še rikverc brzino in ko smo to premagali sem se res trudila ne lesti v rit Italijanom, ki hodijo v naše kraje loviti ribe in zaradi iskanja tistega popolnega ribiškega placa, vozijo svoje prevelike makaronarske avte po sredini ceste in ko sem v svoji pojavi v krilcu in petkah morala še v našem lepem centro citta rudarskem mestu, s stoletno živosrebrno zgodovino, tik pred dospetjem me mesto velikega dogodka,  še urejati promet, ker smo zaradi barvanja oznak obtičali v dveh nepremikajočih se kolonah, je bilo pika na i in mi je bilo čisto jasno, da bo dan za popizdit krasen, ker še vedno raje skačem po cesti in trkam na okna tetkam, da če lahko premaknejo svoj avto za eno dolžino naprej, ker moramo en avtobus spraviti na levo, ker bi rad šel domov na avtobusno postajo in ker če stoji na sredi ceste in upa, da se ga bo kdo iz kolone na nasprotnem pasu usmilil in ga spustil, da zavije na levo, bom jaz zagotovo zamudila.

Ko sem le prišla do gradu ob uri, ki jo je ženinova mati oz moja teta zahtevala od vseh nas skoraj domorodcev, ker oni se v ohcetarskem sprevodu na mesto dogodka pripeljali iz drugega konca Slo in ko sem prišla tja, sem parkirala na dve prosti mesti, ki bi sicer bili bolj primerni za avta, ki sta vozila ženina in nevesto, a mater, da glede na to, da sem prišla pravočasno in sem oprala avto, sem se odločila, da ga ne umaknem, pa če ju pride poročiti sam papež. 

In potem, ko se je vse skupaj začelo in je Primadona (beri ženinova teta oz sestra njegovega biološkega očeta, kar sploh ne zveni komplicirano, če razložim, da je teta svojo ločitev od ženinovega biološkega očeta naznanila na noninem pogrebu in svojega novega moža žlahti predstavila na pogrebu moža svoje sestre oz moje druge tudi že pokojne tete) v poročni dvorani najprej zapela tisto od Elde, smo kolektivno začeli iz žepov vleči robce in smrkat kot back vokalisti in potem, ko je bilo obreda konec in smo končno prišli do tistega šampanjca in ko se tam s kozarci v rokah gledamo, kaj bomo in jaz potem dvignem glas in nazdravim ženinu in nevesti in od Kosmorasligorsmobilikotritinsrajca bratranca žena komentira: »Da če si pa ti dala povod za zdravico, da smo lahko spili, je pa res znak, da bo nekje nekaj eksplodiralo …« in jaz sem si zraven mislila še sanja se ti ne kaj vse je tik pred tem, da poči.

Ja, ta mladim smo imeli problem razložiti, kaj je bila vsebina nekoč legendarne nadaljevanke Mistralova hči.

Ko potem v sprevodi, kjer sta ženin in nevesta skorja izgubila vse svate le  potem pridemo na ekskluzivno čudovito balonarsko okrašen piknik poročni plac in so zavore malo popustila in smo se prvič najdli in so se nam pridružili še ostali prikoruznjeni člani naše ožje naveze Smokotritinsrajca bratranščine in sestričine se je pokazalo, da na koncu smo vedno ljudje tisti, ki lahko vse pokvarimo oz vse popravimo. 

V tem primeru se je na veliko presenečenje izkazalo, da se nobena župa ne poje tako vroča kot se skuha in da goveja župca vse pozdravi in je na koncu obveljalo, da smo vse skupaj »popravili«, malo tudi s pomočjo poživilnih napitkov, čeprav Primadona verjetno nikoli ne bo odpustila, da ji je prikoruznjen partner od sestrične, med pregovarjanjem naj še enkrat zapoje tisto lepo od Elde, ki jo je zapela med obredom, ker nista bila tam in sta jo zamudila, rekel: »Daj skoči zdaj na mizo in zapoj. Če imaš res tak glas, potem te ne bom gledal v noge!«in itak, da na vsakem takem in drugačnem »žuru« na določeni stopnji ustvarjanja veselega vzdušja Slo glabsa sama od sebe postane CRO glasba in če oblečeni v eskime, nismo imeli glih občutek, da je poletje, smo ga pa po glasbenem izboru mladoporočencev poslušali repeat in zdaj ga zaprmej ne morem spraviti iz malih možganov.

In ko se je ženinov biološki oče čisto raznežil in je zapadel v žvaniment nad Ne diraj moju ljubav in nam je Primadona iz strokovnega glasbenega pogleda razložila kaj so to klape, se so še meni priljubila in ko mi je bilo rečeno, da moram poslušati besedilo, so kot na plan spet privreli vsi moji notranji vulkani, ki jih sta jih adrenalin in šampanjec nekoliko umirila. 

Ko je žar mojster še predstavil alternativo poročni torti, ki je bila za 30 cm v višino na žaru spečenih palačink, sem zavzela strateško pozicijo med krožnikom s palačinkami in kozarcem z marelično marmelado in nobenega od otrok nisem pustila zraven. Zdaj ocenjujem, da sem jih verjetno nevtralizirala kakšnih 7 cm, a opravičilo imam, da je isto počela tudi od Smokotritinsrajca žena in sva med prežvečevanjem ugotovili, da obe zaradi otroških travm, tortam s svetlo zeleno kremo ne zaupava. In to, da me je sestra od Smokotritinsrajca, potem ko sva ukradli nevesto in smo pile kafe dol v mestu in čakale, da nas ženin reši, vprašala, da če imam nov avto in sem jaz lahko rekla, da ne, da je samo opran, je poplačalo vse moje duševne stiske pred in fizično matranje med higienskim avto postopkom. Malo je bilo problem potem, ko ženin ni imel namen iskati neveste in potem, ko smo ga le spravili v pogon, smo izgubili njega in ko smo našli njega, smo malo proslavljali v ene drugem kafiču in je vmes moja teta, ki je zdaj že bila uradno tašča malo znorela, da kaj se gremo, da naj takoj pridemo nazaj za ohcet in ji je priženjeni sin oz poročna priča poslal sms: »Da smo trenutno na urgenci v Bolnic Franja in da ker tam neveste ni, se išče dalje …«

Ko smo končno le prišli domov, z 6 urno zamudo glede strategijo, ki smo jo naredili dan prej in ki je vključevala različne načine kako diskretno izginemo z dogodka, ker vzdušje na evetnu smo res spravili daleč nad vsa pričakovanja in o eventu se bo še leta in leta govorilo na vseh ostalih La cosa notra srečanjih,  se je nad nami po 100 letih dežja, megle in nizkih oblakov, naredil večer poln zvezd in ker bo to verjetno edini zvezdnat večer naslednjih 100 let, sem jih prav malo uživala v miru in tišini in potem sem se od onesvestila v horizontalo svoje postelje. 

 La cosa nostra. Mi vsi.

Ko sem se zjutraj po tretjem zamikanju budilke le dobila pokonci, sem nase navlekla moj »nov gležnjik« in sem šla vem v meglo in poletno toploto 10 stopinj odteči svoj častni krog in najdit svoj notranji mir. 

Ko pridem nazaj me je pričakal en tak dobro jutro v sporočilu, da skoraj res že verjamem v čudeže in v to, da prav razumem stvari, če se orientiram po občutkih in ko mi še Gospa mati povedo, da je moja preureditev poročne sobe celo ženina pravila do jecljanja in kar pomeni, da je bila srečna tudi tašča, je to pomenilo, da mi ni treba iti vsega povrniti v prvotno stanje, če bi imela lovorike, bi šla nanje zaspat in vem, da ne bo trajalo, ma za eno tako preklemano nebeško presneto krasno jutro, je bilo nepozabno.

In še dobro, da je konec in da je mimo.