DOZORETJE IN ODTRG



Mislim, da sem sama v sebi dozorela in je čas, da se odtrgam z veje in dobesedno padem dol, kakorkoli še že to sliši. 

Veliko pri temu pomaga simbolično oz milostno dejanje čiščenja odtoka kopalniškega umivalnika, kjer zdaj končno vem kaj je odtočno koleno, da je tehnologija kopalniške bele tehnike močno napredovala in ne potrebuješ več nekih hudih mišic in Francoza, če hočeš odviti to kar je v omarici pod lijakom. O tem, kaj vse je tam notri bilo, ne bi po kosilu z gratiniranimi skutnimi palačinkami, ki jim je predhodno sledila sezonska zelenjavna juha z meni najljubšimi makaroni, ki so seveda Pečjakovi metuljčki, ki se ne razkuhajo in ne postanejo sluzasti. Tudi ljudje so mi zelo všeč, če so taki, a jih Pečjak žal ne dela.

Ko človek izkoplje ves krompir modelne sezone 2014 in ob tem zelo intenzivno občuti vse mišiče nad in pod sedalom, je prav, da dogodek obdelodani kot zelo pomembnega in si podari en izklop iz sistema, ki ga med drugim, mislim, da tokrat res rabim in to nekje na in malo nad 2000 metri nmv in to ne zato, da svet gledam zviška, ma zato, da še enkrat preštejem vse kamne, ki sem jih  do tam predhodila na svoji poti. Letos je res dobro leto zanje in se mi kar še melinijo pod čevlji, a še stojim in racam naprej.

Imela sem lep namen, da bi vse premislila, a še vedno ničesar ne vem. Rada naštudiram stvari preden se znajdem v njih, a zdaj nekako vem, da se mi to ne obnese vedno, ker je en del mene, ki se je v trenuoka v stanju odločiti kontra najbolj premišljeni odločitvi. 

Seveda je tu sploh še vprašanje, če se bo sploh treba karkoli odločiti, ker vse kar zadeva odločanja se o tem, kaj boš z ljudmi, ki so v sebi trhli (ne bom rekla rahli, ker to je čisto neka druga dimenzija, ki ima nadvse nežen predznak, ker trhli so pač samo trhli in se bodo slej ali prej zdrobili sami vase) in če le ti enostavno izginejo, jim ne moreš nič, ker je to njihov način reševanja vsega, kar se nekje vmes nabere. In tudi če zagovarjam prepričanje, kjer ljudi ne smeš porabiti in jih potem odvreči stran, enkrat pride točka, ko jih imaš poln kufer in jim upaš v fris reči: »Ma bejž v tri krasne in tam tudi ostani!«

Šele zdaj na primer v resnici dojamem lepoto tistega labodjega speva, ki je bil čisto preprost, a sporočilo me je šele zdaj v vsem svojem pomenu, zadelo v glavo. Hvala vesolje za ljudi, ki si še upajo in ki znajo reči bobu bob tako po domače in brez, da iz tega nastane en kup hoje okoli vrele kaše, kjer te enostavno sami pripeljejo do tega, da jih moraš poskušati z besedami dobiti na finto, da se končno izkašljajo kaj bo od tebe radi in je vse okoli en kup enega jamranja, enostavčnic, kjer pod pri ljubem bogu ne moreš razplesti nekega pogovora in potisni me, da bom padel principov. Ne moreš si niti misliti kako me tako ljudje včasih spravijo na obrate, ker vsak dan res ni moj dober dan, da jih lahko prenašam in poslušam. 

Ali pa ljudje, ki se nikoli ne zmorejo na nič odločiti … Majke mi, da me primer, da bi jim kar naredila in to ne na lep način.

Ne glede na vse, vedno bom prisegala na tiste, ki si tudi kaj upajo in ugotavljam, da je v meni več občutkov kot imam besed zanje. Mogoče bom spet poskušala čisto z navadnim listom papirja, ker se tam besede berejo drugače kot iz računalniškega ekrana in zato še vedno občasno in predvsem zelo kampanijsko popisujem dogodke v malo pisano knjigo.

In plan A za zimo je končno sprejet, ker vesolje očitno res hoče, da enkrat v živo in dokler sem še živa vidim sončni vzhod nad vsemi tistimi templji v Bagana in zdaj imam točno še pol tedna, da naštudiram, kako bom svojo nekoliko daljšo po odsotnost izvenvsehpredpisanihkolektivcev prodala Velikorokemu, da bo rekel: »Ok, tvoj dopust blagoslavljam, odpotuj v miru!«



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več