MOLITEV ZA DEŽ

Mogoče so mi prišli oblaki danes prvič preveč nizko in mi pritiskajo na center za orientacijo, da se mi prižiga vedno eno in isto vprašanje, kjer sem si že 100x razložila, da odgovora ni. Mater me jezi, da sem pri določenih stvareh tako počasne pameti, a jezik sem v stanju stegniti v stotinki sekunde, če mi pride neka besedna povezava servirana in je treba, da udarim nazaj z back handom. Baje je to nek udarec pri tenisu, a res ne bi vedela, ker tenis mi je zelo blizu španske vasi.

Mogoče je pa lahko tudi samo to, ko ti v 5 min nepazljivosti prekipi mleko in se ti razlije dobesedno v vse pore steklokeramične plošče in njenih »šalterjev« in to kislo mleko, ki je bilo namenjeno pripravi naše lokalne specialitete oz imenovane kisle juhe oz po domače»sjerake«, ki je odlična v izvedbi z koruzno oz ajdovo moko, kjer pomeni, da vzameš kislo mleko, ga zavreš in potem v njem zakuhaš poljubno moko do gostote kremastega, a za redno konzumiranje najprej rabiš lokalni pašaport oz kilometrino, da se ti je jezik navadi na okus in ti res sede. Za malo sem zdi, da me tako zafrkne eno kislo mleko, ki mi ga tako paše piti, ker je bolj nežnega okusa kot navaden jogurt in mi potem zasvinja pol kuhinje, ker itak, da je moralo steči še čez pečico dol v pečico, kjer sem imela v peki kruh in če ne špricne še po ploščicah, svinjarija ni popolna.

Mogoče mi danes na center za regulacijo notranjih eksplozij rahlo pritiska tudi to, da nas jutri čaka rodbinska kraljeva poroka stoletja, kjer bi vsi najraje ne prisostvovali, a ni druge kot, da moramo, ker se poroči najmlajši član naše rodbine in priprave jim tečejo že vsaj pol leta in bolj, ko se bliža veliki popolni dan, bolj smo cela žlahta prepričani v to, da vse skupaj ni ničemer podobno in če bi ta teden ne imel sobote, ne bi bilo res nič narobe. 

In dodatno k temu to pride glih zdaj, ko sem v stanju duha, ko mi vesolje res nažira potrpljenje same s sabo, ker moram prebaviti posledice tistega mojega zadnjega pisma, kjer so bile napisane besede, ki so bile tako zares zelo moje in so prišle na dan iz globoke modrine, da jih še čutim v črevesju, od koder mi pritiskajo na jing in jang v duši in sem jih v stanju zdeklamirati, ko me blagi potresni sunek spet prebudi ob 1 in 5 minut ponoči. To se je namreč zgodilo v noči iz ponedeljka na torek in sem vrgla vso bajto v luft za to, da mi ni nihče verjel, da se je tresenje tal res zgodilo.

Presneto, da sem potem v torek zvečer preguglala vse živo, da sem dokazala, da je potres res bil, bil je pa malo problem kako dokazat, da sta Vuzenica in moja vas bili na isti tektonski plošči, a dokler jaz in Modri dirkač trdiva, da se je streslo, se je streslo. 

Saj vem, da če ne bi tistega napisala in odposlala, bi si grizla nohte, ker ne bi nikoli vedela pri čem ravno sem, ker medčloveške relacije res niso vredu, ko so nekaj vmes in na sedeče na dveh stolih in ker si grizti nohtov ne morem več, od kar mi je ortodont dolgoročno in velikokoštalno naravnal čeljust in lahko grizem samo še sorazmeroma pravilno in to lahko dokažem, če npr ugriznem jabolko ali kos kruha, mi preostane samo še se izpovedovati skozi pisma.

Tako se s pisanjem še vedno občasno spravim v situacijo prebolevanja, da me določeni ljudje res lahko pripravijo do tega, da mečem bisere svinjam, ki jih samo obliznejo in izpljunejo, a sem si kriva čisto sama in zato mi ne pripada samosmiljenje. Sicer sem tako ali tako prišla do čudovitega izgovora, ki mu verjamem in ki mi pravi, da: »Sem tako močna sama v sebi in zato mi vesolje na pot pošilja ljudi, da jih moja notranja svetloba vodi in sem neke vrste njihov angel varuh, da preveč ne zatavajo.«

Da sem se domislila tega, sem prav ponosna in mogoče bom v tem našla dovolj notranje moči, da  zjutraj grem jutri ob napihovat balone in lepit zeleni papir na mize, kjer bo poročno slavje na poroki stoletja. Moja nona se bo tam zgoraj gladila po sivih laseh in jamrala, da kakšna ohcet je pa to in kje pridejo klovni, a po drugi strani bo vsa zadovoljna, da je vsaj najmlajši v rodbini iz sebe naredil poštenega človeka in ima pošteno ženo. Upam, da name ne gleda in mi ne vidi v glavo, kako mi danes gre že samo misel na napihovanje balonov na notranji organ, ki se imenuje jetra, a to bom preživela, kot bom preživela celo ceremonijo, sprocesijo in posledice pisanja pisem. 

Težko pa preživim dejstvo, da sem morala oprati avto, ker če ne bi bila nevarnost, da me ženinova mati izključi iz poročne povorke, ker jaz in moj avto živiva v naravnem sožitju in ne morem razumeti, kako od vsega tega presnetega dežja, ni čisto nobenega pametnega čistilnega učinka. To, da moraš na koncu še čakat, da se zvedri, da lahko opreš avto, je res višek tega poletja.

In jezi me to, da me tudi to, da ko grem k zdravilcu, ki če ni nekje zadaj imel kabla in je bil vklopljen na vtičnico, ker so njegove roke na mojo glavo sevale toliko toplote, ki naj bi mi očistila avro in preverila kam tečejo energijski tokovi v mojem telesu in potem sedim tam in mu jamram zaradi neke bolečine v gležnju, kolenu in kolku in reče, draga moja to bo pa išias. Halo? Od kje sem fasala to? Še zmeraj trdim, da je vse posledica tega, ker sem na Bledu malo preveč fizično pomirjala svoje notranje duhove v tekanju okoli jezera in moj gleženj ni zdržal pritiska iz možganov in potem se je pritisk preselil v koleno in od tam naprej v kolk in zdaj me zbada še pri srcu in v kolenu, če sem čisto pri miru in zato raje nisem, ampak vseeno bi počela vse razen čistila avto in za ohcet naprihovala rojstnodnevne napihovala balone, med katerimi sva s Prestolonaslednikom našla tudi par bolj primernih za novo leto. 

No zdaj mi dobesedno ostane samo še, da sčistim pesjak. 

To bi npr lahko počela jutri, če bi le dobila opravičilo, da se mi ni treba udeležiti veselega dogodka in če se že bom kdaj poročila, prisegam, da ne bom nikogar silila, da mi napihuje in obeša balone, ki res niso ničemer podobni in zelo se bojim, da bo tudi ohcet organizirana v istem stilu, ma od lepljenja prtov na mize naprej, ne prevzemam nobene odgovornosti, ker sem se že prostovoljno javila, da mladoporočencema okrasim sobo in sem v ta namen namenila dve največji sončnici, ki sem jih privrtnarila letos in so daleč najlepše v celi vasi in je Prestolonaslednik zlobno pripomnil, da so to zato, ker so edini v celi vasi in če slučajno mislim sama iz njih prešati olje in ne razumem kako ljudje na zastopijo, da sem jih zasadila zato, ker so čisto preprosto lepe. Tudi ne vem kako lahko Flora in Adelka točno vesta, kaj si mislim in o tem napišeta pesem. Kapo dol punci in dajmo, odprimo marelo, naj se vlije, da bo prej mimo!

 

P.S. Za dodatno glasbeno podlago lahko zdaj poslušam še Prestolonaslednika, ki si prepeva na Mefa in to dokazuje, kako zelo se tudi on veseli jutrišnjega veselega dogodka. Ko bo pričel plesat, se bom šla na prosto, ker to zna biti nov potres.