Drsalka, lovec na zvezde

Zdaj vem, da šele, ko si sama obujem čevlje in nase navlečem kožo tistega, kar me vedno malo ima, da kako bi bilo, če bi bilo in lahko, da bi mi pa bilo, če bi bilo, ker itak bi bilo lahko samo 1x in nikoli več, ugotovim, da mi ne bi bilo in da mi ni pisano na kožo. Je tako, da so stvari v katere se ne bi mogla spremeniti in kar ne bi mogla postati, tudi za ceno izbirati med nič in vsem na svetu in mislim, da sem pravkar zavestno izbrala nič. Sem pa na lastni koži sprobala 1x in mi je čisto dovolj, da vem, da je nič v tem primeru čisto zadosti, ker imam še ves ostalo in je ostalo iskreno, na pravem mestu, v barvah in v globočini, kjer mi voda ne teče več v grlo. Ko je ponedeljek in je cesta mirna, ker je večino rednega jutranjega prometa že na podaljšanih praznikih in spet rahlo rosi in je asfalt zaradi Pengova še bolj mehak kot običajno in se nekako poskušam izogibati predpripravljenim žabjim krakom, ki so jih avtomobili pred menoj na fino razmazali mimo belih črt in ker moj ...

Včasih je dobro, da se pustiš dobro namočiti. Tako, da čutiš, da se ti med lasmi spuščajo na začetku še mali in prisrčni potočki, ki te žgečkajo medtem, ko se stekajo naprej dol po vratu naravnost za ovratnik majice, ki ne nepremočljiva, ker res nisi mislil, da se bo ravno med večernim pesjanskim relijem za prmej zilo kot počenega škafa in to tri kilometre stran ob bajte, kjer ni ne zavetja in ne mesta za vedrenje. Tisti drobni in prisrčni potočki nehajo biti prisrčni, ko jim veter da korajžo, da pričnejo uletavati nekontrolirano iz vseh smeri in če ujameš vetrni val naravnost v nos, imaš občutek, da se utapljaš na suhem in potem še pesjanar na drevesu zavoha eno mokro ptico in se svoji ljubezni do vseh živalskih bitij, ki se jih da preganjati, odloči, da bo poletel tja gor in jo od blizu povohal in ker ne more, ker si ti privezan na konec njegovega povodca, oba končata v največji in najbolj blatni luži v državi. Saj ni, da človek z vodo v čevljih ne razmišlja bolj ustvarjalno in ...

Včasih se zaradi horizontalne postavitve, v oblinah pojemajoče lune, na levo stran nebesnega svoda, kjer je koncentracija zvezd, zaradi njenega odseva, videti blažja, spet spremeni čas in vesolje ti da priložnost, da se vrneš par let nazaj in nekaj dokončaš in s tem zaključiš en »kaj če bi … «, a nisi, ker si po pravici povedano nisi upal. Takrat je bil tvoj izgovor, da je vse skupaj prezgodaj, preveč na hitro, a   bistvu 75% tebe bi, a si preostalih 35% res ni upalo, ker niti ne vem točno zakaj ne, a verjetno zaradi tistih predstav, ki so se mi vcepile pred oči, da kako morajo stvari na koncu izpasti, da so prav in potem čez leta ugotoviš, da ni pravila in je prav samo tisto, kar iskreno občutiš. Saj potem, ko tisti trenutki minejo, druga vprašanja pobijejo tista kaj če bi vprašanja. Z menjanjem koledarjev občutki postanejo bolj bledi in edino na spomine lahko se še zaneseš, a se včasih tako na vsake toliko zalotiš, ko ujameš v nosnice en vonj po ravno taki mešanici mlade...

Milina je igrati na tipke, stuširan, z umitimi lasmi, sveže preoblečen v pred-pižamo in poslušati Coldplaye potem, ko si se do sitega najedel potice, ki je presegla vsa pričakovanja in ni samo okus in je tudi izgled nadpovprečen. Prebivalci naše bajte me sprašujejo kaj je moj doping in jaz pravim, da sem se tokrat vzdržala srkanju ruma v času priprave. Ok, v to se ne bomo vtikali, da je fila zelo krhka in moraš kos potice pojesti zelo na hitro, ker nadev je bolj mokast kot moker in ni šans, da se boš v kuhinji izgubil, ker v vseh primerih puščaš nadev in to je dobro, ker najdeš sled, ki te vodi nazaj po še en kos potice in to je moj prvi uspeh na dolgi in naporni potičarski poti, kjer nisem in nisem našla rešitve na vprašanje, zakaj mi kokosova uspe, orehova je pa vsakič posebej nov level polomije, ki ni sicer končala v pomijah, ker so v njej same dobre sestavine in bi bilo škoda, a res   ni bila pa zbujalec apetita na prvi pogled in si moral verjeti v njeno dobro oz o...