Drsalka, lovec na zvezde

Ugotovila sem, da če bi bila preteklost žival, bi bila plazilec.  Ko že ravno misliš, da si opravil z njo, da se je zaprašila in si jo izgubil nekje na podstrešju, se zna čisto na tiho in podmuklo priplaziti nazaj. Če imaš srečo, jo srečaš v trgovini enkrat, ko imaš res dober dan, ko imaš dan dobre frizure, ravno prav dolgega krila, sveže zdepiliranih nog in praznik novega parfuma in nabavljaš stvari za piknik s petnajstimi najtesnejšimi prijatelji. Če imaš res srečo, potem je petek. Ti prideš okoli police s francoskimi siri v prahu in vakumiranimi danskim pecivi in iščeš kje bi bilo vino, ki bi pasalo za h Kranjski gavdi in butneš v preteklost, ki pravkar nalaga v svoj voziček dva sikspaka pira in je videti malo nejevoljna, ker mu mulc pravkar zlaga z ene spodnje police na tla, ki so polita z sveže počenim tetrapakom alpskega mleka 43 škatel umetnega prireja v akciji in se zraven ena baba dere, da primi že mulca, a ne vidiš kaj dela.  In želja, da bi ga povozila ...

Saga, je stvar, ki se nadaljuje seveda in lahko bi se reklo, da to je zgodba, ki se bo pisala še kar nekaj časa, ker jaz in Strastni Karierist nekako ne kaževa nagnjenj, da bi izstopila iz ekoprostora drug drugega razen, če naju ne loči višja sila.  Da je najina rdeča nit še bolj očitna, se še voziva iz istih smeri in zelo v podobnih časovnih okvirih in ker so očitno v proračunski luknji še našli nekaj cenikov, s katerimi plačujejo elektriko za semaforje na katerih po defoltu sveti rdeča luč za delo na cesti in nadaljujejo nikoli končano zgodbo, da pa naredimo cesto, ki iz Bele Ljubljane vodi v Severno Kalifornijo in še od tam naprej v Kanado, spet ravno, kar se je s prve Keltom močno ponesrečilo in sploh ne bi predstavljalo večjega problema iz vidika viaduktov, tunelov, če nas leta 1943 ne bi osvobodili partizani. Skratka bilo je jutro, ko jaz ravno padem na to krasno cesto, ki nikoli ne bo ravna, s čimer smo se vsi domorodci sprijaznili skozi stoletja in obstanem pri...

Principi so po domače rečeno »jeba« in je njihovo zalivanje in prenašanje iz tolpe grede ven in noter, včasih drago. Še vedno pa mislim, da je prav, da jih vsak človek ima vsaj za vzorec.   In moj princip je, da žabčno zavračam ritoliznike in vse njihove pajdaše, ki se držijo svojih prijateljev in z njimi počasi in vztrajno lezejo tja, kamor nobeden človek z normalnim vonjem noče.   Moj želodec prav tako zavrača osebe, ki jim litorizniki lezejo nekam v notranje organe in to jemljejo iskreno in jim po možnosti še paše. Lepo prosim no. Kako je srkanje odvečne sline in vrteči se evrčki v očeh, lahko iskreno. Fuj. Prisegam na to, da lepo po pravici poveš človeku kar mu gre, ker tudi ta »narboljši«, niso še dosegli vsega česar so sposobni in če znajo prenesti kritiko, potem se res pokaže, da so iz ta pravega kvasa in testa.   Je že res, da ni treba, da to narediš kot šoferdžija, ki ima žulj na riti in je pravkar poln kamion gnilih banan iz Gibraltarja … ni pa res treba...

Pa lahko bi rekla, da kakšna noč ni moj dan, pa to, da kakšen teden kot kaže ni moj teden, ker se post-aktivni učinek polne lune dramatično sovpade z virusno invaziji v sinusih, ki se priključi neposredno na intenziven prehod hormonskih front in me spremeni v detonator kasetne mine, ki zgolj na eno napačno besedo spusti iz sebe toliko cinka, da če imate radi sebe, jejte samo še hamburgerje, kečap in pomfri, ker vse ostalo je kontaminirano in uničeno za več generacij vnaprej. Tudi zrak, ki ga dihate je z vonjem po gnojnici, če res dobro povonjate okoli sebe. Ironija vsega je, da se je v mojih sinusih naselila kolonija kosmatih bacilov, ki je neuničljiva in v petem dnevu nadčloveškega smrkanja, trenutno izsmrkavam vse grde in pregrešne misli, ki bi jih v normalnih razmerah imela leta 2034. Med trobljenjem v robčke, papirnate servete in toaletni papir, se mi edini še preživeli možgan kot teniška žogica, pardon popravljam, kot žogica za golf, ocenjeno po šibki intenziteti vibrir...