POSVEČENO MOJI PRVI LJUBEZNI
Prvega mi je izbral oče, kot se spodobi za svojo polnoletno hčerko. Dajmo rečt, da mi je izbral za tiste čase še Jugoslovana, ki je bil že polnoleten in je imel Poljsko, Italijanske korenine. Pri tem je seveda gledal, da bo trpežen, zmogljiv in kar je najpomembnejše, poceni in toliko o ljubezni do svoje edine hčerke, za katero naj bi bilo dobro samo najboljše. Itak je bilo mišljeno, da ne bo samo moj, ker bi ga tudi on vzel občasno, da ga potegne do parkirišča, kjer je imel parkiran svoj avtobus in ni bilo glih blizu naše vasi in tudi mama, za skočit po opravkih, a naj bi bil moj zagotovo toliko, da sem morala zanj skeširat vse svoje prihranke.
Sicer smo bili vsi zraven, ko ga je izbiral. Bilo je neke pozno pomladanske sobote v Rožni dolini in med celim parkiriščem pločevine, je bil edini na katerega je očetu padlo oko. Naredil mu je praktično kolonoskopijo na suho in prerešetal vse sklepe, da bi odkril morebitne genetske deformacije in mu je praktično izpahnil volan in mu z rukanjem gum povzročil luft v kolesih, a je ocenil, da to je to, seveda za ta denar. Saj moram priznati, da je bil tudi meni všeč, ker kot prvo je bil mobilen in je bil opečnato rdeč.
Vseeno smo si družinsko vzeli dve uri časa za premislek in vmes šli še po špezo na Raštel in ker so bile takrat glavna varčevalna valuta Nemške marke, sem svoje prihranke dala mami in ker smo jih morali prešvercati čez mejo in nazaj, jih je vtaknila za pas hlač in takrat so bile vrhunec mode »špichoze«. Ko smo prišli nazaj in je oče hotel zakoličit svoj izbor, je rekel mami naj da denar in mama seže za pas svojih »špichoz« in glej ga zlomka, tavžntpetsto mark ni bilo več za pasom. Sledil je tak zelo topel družinski trenutek. Sploh, ko otrok ugotovi, da je mati izgubila vse njegove prihranke.
A na koncu vse dobro. Še dobro, da je bila zgodnja pomlad in je bilo še hladno in je mati imela obute škornje, ker je med paničnim okopavanjem denar našla v enem izmed škornjev. Oče je pa komentiral: »Mater, kaj bi bilo, če bi bilo poleti in bi ti med hojo po Raštelu iz hlačnic letele marke. Mater bi Italijani hodili za tabo.«
Tistega popoldneva smo prišli domov z mortadelo, pašto, mandarinami, Milko čokolado in mojim prvim, ki še ni imel ljubkovalnega imena. Jih je pa dobival precej in to zelo pogosto s časom in večinoma so bila tako intimna, da niso za javnost.
Ker je za polnoletno hčerko dobro samo najboljše, ga je takoj v ponedeljek peljal v službeno delavnico, ker so mu naredili še CT, mamografijo, ultrazvok in odvzem krvi. Temeljit pregled vseh notranjih organov je pokazal, da je vse b. p. in sodelavci so očeta pohvalili, da je svoji punci res dobro izbral in da bosta zagotovo dobro vozila skupaj.
Izbor staršev gor ali dol, zame je bila to ljubezen na prvo vožnjo, ker sva lahko šla kamorkoli se mi je zahotelo. To je sicer imelo določeno polletno časovno omejitev, ker moja prva vožnja na žur je bila za rojstni dan Angele Merkel in takrat sem domov prišla z 7 urno zamudo od dogovorjene ure, ker je povzročilo časovni limit, da naslednje pol leta, imam za biti doma ob 2 zjutraj najpozneje, če grem z avtom oz avta ne bom vozila nikoli več. To je potem povzročilo, da sem pol leta hodila na žure samo za eno uro, ker prej kot ob desetih zvečer smo redko štartali in ob 1h sem morala iz žura štartati proti domu, če nisem hotela, da pride do bridke ločitve.
Moja zaljubljenost je trajala dokler se ni segrelo. Enega lepega zelo toplega dne, me bizgec kar na lepem pusti sredi ceste. Enostavno je crknil in ni dal nobenega cahna več od sebe. Takrat sem ga potem pustila tam in šla peš domov po očeta, da pride in ga spravi k pameti. Takrat se je oče naučil, da je čisto vseeno, a me posede v sprednji avto, ki vleče, ali pa v zadnjega, ki je vlečen, ker itak v nobenem ne vem kaj delat. Sledilo je par ur šrafuanja in moj izbranec se je nehal kujat in sva se pobotala in se spet skupaj prevažala.
A samo do naslednjič in teh naslednjič se v osmih letih nabere toliko, da jih ni mogoče prešteti. Izkazalo se je, da je moj izbrane za svoja leta v dobri fizični kondiciji, a za zlomka je imel resne psihične probleme in mogoče je bil to tudi razlog, da se ga je prejšnji lastnik želel znebiti poceni.
Sledil je dolgo vroče poletje, ko ga je oče zelo veliko šraufal, jaz pa z njim zelo veliko stala na cesti, ker njegove psihične težave so se nadgradile na ta nivo, da je po cca 20 – 30 min njegova trma sama od sebe popustila in je njegov motor spet zalafual.
Takrat sem se tudi nisem naučila vžgat avto na potisk, ker sem si spogajala dovoljenje, da grem za zadnji šoljski dan z njim v Novo Gorico na podelitev spričeval in nazaj grede smo se z Angelo Merkel ustavile v Tolminu, na pici in meni je avto crknil v križišču pred semaforjem in preden sem utegnila naredit paniko, je bil že pri nama en inštruktor iz avto šole, ki je obtičala v koloni za nama in je rekel, da naju bo porinil in naj zavijem po cesti po klancu dol in naj na potisk vžgem. Ko se z Angelo Merkel, s klinično mrtvim avtom spuščava po klancu dol, me Angela Merkel vprašala: »Ti, a pa ti znaš na potisk vžgat avto?«. Moj odgovor: »Ne.« Ko sva prišli na ravnino, sva pol ure sedeli avtu dokler ni sam od sebe nazaj vžgal.
Enkrat poleti smo se šli z družbo kopat v Idrijco in vsa vaška mularija je bila pri reki prej s svojimi mopedi, ker meni je avto vmes ene 15x crknil. Takrat je moja mati tudi sklenila, da se noče družit z njim, ker s tako nesigurnim se ona pa ne bo vozila.
Sem pa na eni izmed prvih eventov v nizu Jazz Cerkno spoznala veliko prijaznih ljudi, ker takrat je bil event na eni dislocirani vaški lokaciji, do katere je vodila samo ena ozka pot in ker je meni na pol tiste poti avto crknil, so ga morali dobesedno odnesti s ceste, če ne bi event propadel, ker zaradi mojega najdražjega ne bi nihče mogel do prizorišča drugače kot peš.
No, takrat niso bile krive psihične težave, takrat je šel menjalnik in so se začele dogajati skrivnostne situacije, ker je pred najhujšim žurom, ali pa na prvi dan počitnic, je moj najdražji zbolel in mu je bilo treba menjati določene dele. Med temi določenimi deli je oče po naključju odkril kaj je povzročalo psihične težave in jaz sem bila nepopisno srečna in on blazno zadovoljen, da zdaj pa bo šlo razmerje naprej po normalni poti. Sreča tudi trajala točno kakšen mesec do naslednje okvare.
Oče je hodil nakupovat rezervne dele po vseh lokalnih smetiščih, a nekega dne mu je bilo zadosti in je s prikolico domov privlekel kar še en model, samo brez karoserije. Ko je najina pot prišla do konca in sva se ločila, je na malih oglasih prodal za en avto in pol rezervnih delov.
Med vsemi boleznimi, je fasal tudi eno notranjo poškodbo, za katero je moj bratranec, ki je bil mehanik, javno oznanil, da še ni videl avta kjer bi se tista gred v motorju zlomila. O ločitvi sem začela razmišljati, ko ga mi je enkrat pripeljal nazaj s popravila in je rekel: »Veš, zdaj moraš pa obvezno še nekaj dodati v obvezno opremo v avtu.« in jaz: »Kaj pa?« in on: »Vozni red od avtobusov imej vedno v avtu!«
Ko se z nekom družiš vsak dan se tudi navadiš na njegove »male« čudaškosti, kot je npr smrčanje, hrkanje, prdenje. V primeru mojega Jugoslovana, je šlo za precej glasno prdenje, sploh pri vožnji po klancu dol, ki se je slišalo kot male eksplozije, če se nažreš fižola in kuhanih jajc z majonezo, poleg čevapčičev in prebranca. Nekega lepega dneva se tankava na bencinski v našem malem mestu in bencinska je bila locirana na avtobusni postaji fabrike, ki je v tistih časih še imela cca 1.500 zaposlenih in midva sva stala na bencinski točno ob 2h popoldan, kar je pomenilo menjavo izmene. Tam okoli se je premikalo vsaj 500 ljudi, ki so hodili mimo bencinske do parkirišča ali na postajališče čakat delavske avtobuse. Ko je bil tank poln, jaz vžgem motor in takrat je moj izbranec prdnil v eno izmed tistih malo bolj konkretnih eksplozij in požela sva toliko pozornosti kot udeleženca povprečnega reallity showa. Priznam, da takrat me je imelo, da bi ga zapustila na licu mesta, se delala, da ni moj in kot senca ponoči šla na avtobus za v našo vas.
Najino razmerje je bilo dramatično. Tudi sosed je mislil tako, ker mi je enega zimskega dne rekel, da če se ne bom naučila voziti z verigami, se bo moral preseliti, ker ne prenese več stresa, da vsakič, ko so cestne razmere zasnežene do te mere, da je treba uporabljati snežne verige, čaka, a me bo zjutraj našel z avtom vred na sredi kuhinje, ali pa popoldne sredi veže. Takrat, ko sem mu skoraj parkirala v veži, je bil oče za sopotnika in bilo je neprecenljivo. Nikoli prej in potem ga nisem videla, da bi se v svoji 38 letni šoferski karieri, tako ustrašil enih navadnih vhodnih vrat.
Seveda mi je pred zimo naredil suh trening, kako se namontira in odmontira snežne verige in da ker je pogon zadaj, za ustavljanje uporabi ročno in glej da v snegu nežno zavijaš, ker gre avto po svoje. Ko mi je enkrat spraznilo gumo in sem prišla domov peš, ker ni bilo še mobilnih telefonov, sva šla po avto, kjer mi je zamenjal gumo in ko sva prišla domov sem dobila brezplačni tečaj kako lahko to naslednjič naredim sama.
Takrat je bilo tudi že čisto jasno, da jaz za šminkerje nisem, ker moj bratranec je isto leto dobil temnordečega Jugota in potem mi en dan razlaga, da glej kolk se moj lepo sveti, veš sem ga opral z nečem, kar je bilo takrat sedanji Pril za pomivanje posode. Gledam jaz njegovega in se čudim in še istega popoldneva sem se tudi jaz lotila mojega s Prilom in bolj ko sem drgnila z gobo po njem, bolj je tekla barva stran … To je bil moj nauk za vse večne čase, da preveč pranja ni dobro za pleh. Je pa enkrat komentirala moja mati, da jaz pa malo slabo skrbim za higieno mojega in pol jo vprašam kolikokrat v življenju je pa ona oprala avto in mi reče nazaj: »Ja veš, jaz sem pa poročena!« In to ti reče ženska, ki je pri naši družinski žabi, pozimi vozila s sabo v prtljažniku še dve dodatni kolesi, s fiksno namontiranimi verigami, ker je v snegu raje dala avto na dvigalko in zamenjala kolesa, kot pa da bi si dala verige na kolesa.
Najina veza je trajala vsa leta mojega študija in enkrat sta me oče in brat prišla iskat v Ljubljano, ker je bil konec študijskega leta in je bila selitev narodov in na poti nazaj zagledamo ob cesti en čisto enak model in ob njem enega nesrečnega starejšega možakarja in ženo in moj oče zabremza in kot superman takoj iz prtlžanika orodje in; »Gospod ne skrbet, imam tudi mi enega takega doma, bom hitro ugotovil kaj je in pošraufal!« No po dveh urah je priznal poraz in jaz komentiram: »Evo, še en feler, ki g naš še ni probal!«
Saj ne rečem, da ni bilo več strasti med nama, samo težko je biti v zvezi z nekom, ki je tako nestabilen, da nikoli ne veš, a bosta prišla na cilj, ko štartata. Sploh se je zakompliciralo, ko sem začela hoditi v službo in tam dejansko pričakujejo, da prideš vsak dan naslednjih, no takrat je bilo še samo 35 let, a tudi 35 let je veliko, če se ne moreš zanesti, da se bo zjutraj pripravljen peljati se s tabo.
Slovo je bilo bridko. »Sprešali« so ga, dobesedno. Še zdaj me stisne pri srcu, ko se spomnim kako sem ga morala pustiti čisto samega na parkirišču od avtohiše, ko sem šla po novega, ker takrat je bila ravno ena akcija, da če si pripeljal starejšega od 12 let, si dobil dva tisoč mark popusta na novega.
Prvega ne pozabiš nikoli, je ta tako, da tudi tistih, ki so sledili ne …
Komentarji
Objavite komentar