U-strahovanje

Mislim,

da končno razumem bistvo

»biti me strah« nečesa.

Včasih tudi

»biti me stran« nekoga

in tega,

da je izpadlo čisto narobe,

tisto,

kar sem rekla.

Ugotovila sem,

da je za to,

da se razumem sama s sabo

in za cirkulacijo moje krvi v obtoku,

zelo dobro,

če zjutraj samo stojim

pri odprtem oknu.

Če čisto tiho

pijem mlečno kavo,

ne mislim na nič

in pustim pticam,

da pojejo.

Pa čeprav me

od jutranjega hlada

še rahlo mrazi

po hrbtu,

ker je pomlad

še vedno samo

v pričakovanjih

in se je spominjam

po lanskih razglednicah,

ki jih še vedno imam,

z žebljički pripete,

na oglasni deski v glavi.

Tam bodo ostale tudi,

ko bodo že čisto rumene

in z razcefranimi robovi,

ker mi veliko pomeni tisto,

kar na njih piše.

»Ne pozabi,

da danes je!

Ne stanuješ

na stalnem naslovu

Cesta poti po spominih NN!

Kupi kruh,

paradižnikovo mezgo

in ne pozabi na sol!«

Mraz me opominja,

da me je strah izgubiti toploto,

da pa ne morem

delati načrtov za prihodnost,

brez svežega zraka v pljučih.

Šele,

ko me zmrazi po hrbtu,

se zavem,

da ljudem in stvarem

pripisujem prevelik pomen.

Prevelik pomen

je hrana za strah,

da se potem debeli in raste.

Če se že odločim,

da ga bom ujela

in iz njega priredila koline,

izgine, ni ga, mine.

Blagor njemu,

ki je okrogel,

na sredi votel,

okrog ga pa nič ni.

Za sabo pa zna pustiti težke misli,

ki so zelo slana Kranjska klobasa.

ko jo končno prežvečiš

in požreš dol,

si potem tako presneto žejen,

da bi na dušek spil vrelec mladosti.

Ko bi že ravno bi tam,

v tistem vrelcu mladosti,

bi spotoma

popravil še par malenkosti,

ki se ti zdaj,

ob gledanju nazaj zdijo,

da bi jih bilo potrebno

malo obrusiti in privijačiti

z medeninastim vijakom.

Ali pa vliti v bron,

da te opominjajo na bitke,

kjer si boril in zmagal.

Ali pa pod sliko

obesiti tablico z napisom,

kjer je na njem drugačen pomen.

Ali pa napis čisto preprosto

zbrisati stran

in pustiti samo sliko,

ker njen pomen se v času spreminja.

Če diham na sveže

celo razumem zakaj,

imam vozlov zavezanih na vrvi,

s katero si povezujem

stvari v življenje.

Vse tiste,

za katere se mi zdi,

da brez njih ne morem

in da brez njih

nekako ni mene.

Dejansko

me je strah obžalovanja

in zato ga s sabo,

za na pot

v kufer vedno spakiram preveč,

kot rezervne nogavice,

tri dodatne brisače

in varnostno mrežo

za prosti pad iz višine.

Pa sedem vozlov na metrsko vrv,

pa dežnik in sendvič in sok.

In vse to počnem tudi

za popotovanja

na kratkih razdaljah.

Ni čudno,

da sem tako počasna,

da me spomini prehitevajo

po desni.

Presneto,

kako se včasih motim.

Mali oglas:

»Prodam kufer in močno vrv,

ki je primerna za tekmovanja

Kdo je močnejši.

Pod šifro »takoj«

tudi kupim popotno vrečo.

Naj bo prosim lanena,

ker nameravam vanjo

uloviti veter za v jadra!«

Potem bom odjadrala

okoli sveta …

Brez kompasa in sidra.

V lupini od oreha.

P.S. ugotovila sem tudi,

da se da iz strahu

čisto preprosto izpisati.