POSVEČENO MOJI DRUGI LJUBEZNI

Prvega je nemogoče pozabiti, sploh, če pustiš, da ubijejo zato, da prideš do drugega. 

Razmerje z drugim se je začelo, po pravici povedno, čisto materialistično, ker takrat je bila oglaševana ena akcija, da če pripelješ prvega, ki je že v letih, ti dajo precej popusta, da prideš do drugega. Ko sem se od prvega poslavljala sem do zadnjega upala, da se bo zanj dobro končalo, a se žal ni, ker ko so ga zagledali so rekli, da ga lahko dajo samo na sprešanje. Še vedno upam, da obstajajo nebesa tudi za avte, ki so bili velikokrat pokvarjeni.

Ne morem reči, da je bil drugi ravno lep, a imel je duševno globino oz beri tisti predal, da lahko vanj vgradiš avtoradio, kar bi pri prvem bilo čisto brez smisla, ker pri tistem njegovem ropotanju itak nisi slišal nič in če si slučajno slišal zvoke, ki niso bili ropotanje motorja, to nikoli ni bil dober znak.

Je pa drugi imel zanimivo nacionalno pripadnost, ker je bil Turk, s precej veliko familijo v Franciji.

Tudi z nama je bilo tako kot pri ostalih dogovorjenih vezah. Nekaj časa sva se čudno gledala, potem sva se pa navadila eden na drugega in nisva znala več drugače živeti.

Pri čudnem gledanju drug drugega mislim predvsem na stranska ogledala pri vožnji v rikverc, ker jih pri prvem človek sploh ni rabil, ker si ga lahko parkiral brez, da bi kam pogledal, tudi v škatlo za čevlje, če je bilo treba. Pri drugem pa to ni bilo tako preprosto, sploh, ker ga je bilo kar precej čez rit in če npr pri vzvratni vožnji nisi gledal v stransko ogledalo, si tako npr po strokovni montaži avtoradia na uradnem servisu, pri vožnji iz delavnice, zapeljal direkt v prikolico za prevažanje avtov in si tako končal z novim avtoradiom in spraskanim odbijačem.

Je bil pa moj brat čisto navdušen nad njim, ker je ravno dobro naredil izpit in ker sem ravno takrat po menjavi veze z avtomobilsko znamko, razmišljala tudi o razvezi od tedanjega delodajalca in sem bila sredi navezovanja stikov s potencialnim novim in je ta novi zahteval, da pred končnim dogovorom naredim preizkusni dan, da se lahko na lastne oči prepriča, če vem kaj je to računalnik in ker je bilo potrebno preizkus opraviti med tednom in bi bilo neugodno, da bi me moj Turk cel dan, ko sem bila uradno na dopustu od takratnega delodajalca, čakal parkiran pred stavbo potencialnega novega delodajlca in bi se mimo lahko pripeljal kdo, ki me pozna … ker takih Turkov ni bilo ravno veliko na cestah, sva z bratom sklenila izvesti operacijo kot to delajo vse spodobne tajne službe, in sicer, da bi šel on zjutraj z mano tja, potem bi pa nazaj pripeljal Turka in ga skril v domači kozolec in potem bi me prišel iskat, ko bi ga poklicala, da je moje preizkušnje konec, oz takrat, ko bi jim pokvarila tisti računalnik, sesula mrežo oz pregnala vse stranke.

Začetek tajne operacije je bil izveden odlično. Ne dolgo po tistem, ko sem se vtihotapila v prostore potencialno novega delodajalca in so me posedli za mizo za računalnik, je na balkonska vrata prav pri moji mizi nekaj potrkalo in ko je moj potencialno novi delodajalec tista balkonska vrata odprl, je na mojo grozo noter vstopila poslovna sekretarka direktorja podjetja, kjer sem uradno tisti dan koristila dopust. Gospa je bila v očitnem šoku in je prosila, če ji lahko dajo telefon, ker bi poklicala moža, ker je imela karambol in ker rabi, da pride in ji pomaga pri dogovarjanju z drugim udeleženim voznikom. Med njenim telefoniranjem sem blazno napeto študirala način kako postati nevidna in še vedno sem prepričana, da me je rešilo tisto, ko sem glavo vtaknila skoraj v ekran in se dobesedno zlila z mizo.

Ko je bilo preizkusa konec in sem jaz vsa ponosna nase, da jim nisem pokvarila računalnika, sesula mreže in pregnala vseh strank, vzela iz torbice moj mobilni telefon, da pokličem tajnega agenta, da vzame Turka in me pride pobrat na bližnje križišče. Ko pogledam na telefon, vidim obvestilo, da imam eno novo sporočilo. No, v tem sporočilu je pisalo: »Ej tamala, sorry, sem ti karamboliral avto, sam nisem bil jest kriv!« Ura prejetja sporočila je čisto sovpadala s tisto, ko je tista gospa prišla klicat svojega moža. Potem mi je brat doma razlagal, da je on bil tudi v šoku in da je imela res strašnega moža in ji je zato dal moj kuponček od zavarovanja, tudi če ni bil on kriv.

Moram priznati, da ker se tiče kupončkov, sem bila tudi sama kar radodarna, ker po tem, da je moj brat na Turkove blatnike lovil bionde, sem tudi jaz pod pretvezo prekratke varnostne razdalje in drsečega cestišča, v kombinaciji s prehitro vožnjo, parkirala v prtljažniku avta pred mano. Ko sva z gospodom, na zavarovanem mestu trčenja, ravno izpolnjevala evropsko poročilo, je mimo pripeljal en avto in iz njega je skočil en res zelo simpatičen gospod, ki je pritekel do naju in vprašal: »Ali lahko kaj pomagam, sem zdravnik!« Žal se mi je šele čez leta posvetilo, da bi mu lahko rekla, da pri sicer pisanju ne, mi pa vseeno lahko pusti svojo telefonsko številko. Tako sem prišla domov brez Turka, brez telefonske številke simpatičnega zdravnika, imela sem pa telefonsko številko gospoda, ki sem mu morala poravnati škodo za speštan odbijač in luknjo v prtljažnik.

Že res, da Turk ni bil lepotec in je imel veliko rit, a srne so padale nanj kot nore.

Ko sem ravno odplačala lepotno operacijo, s katero so bile odstranjene posledice fatalne privlačnosti, ker se srna kar ni mogla ustaviti in je  kar tekla naravnost v avto. Ker je Turk imel plastične blatnike, je bila srna po srečanju še vedno taka kot prej, blatnik sicer počen, a plastiko se da kar hitro in poceni zamenjati. Drugo fatalno srečanje se je pa zgodilo v temi in bilo je frontalne narave. Jaz sem bila prepričana, da sem srno poškodovala, ker je bilo v temi videti, da imam na odbijaču in na pokrovu motorja fleke krvi, je pa srna sama malo vijugajoča levo in desno, odšla proti robu ceste. V stiski sem klicala strica, ki je lovec, da bi šel na mesto nesrečne pogledat kaj je s srno in po moji razlagi geografske lokacije dogodka, ugotovi, da se je to zgodilo ravno na meji dveh občin in da on nima pooblastila za čez mejo. Po precej dolgem iskanju lovca iz ta pravega revirja, mi je tekom dopoldneva javil, da nobene srne niso našli v neposredni bližini mesta neposrednega srečanja in potem sem si končno tudi upala iti na parkirišče pogledat kaj je z mojim avtom. Tisto, kar se mi je v temi zdelo kot krvavi madeži, se je na dnevni svetlobi izkazalo za en res velik zdrizdast drek.

Šele, ko sem za darilo dobila plišasto lisico, ki sva jo s Turkom vsak dan vozila s sabo, je pomagalo in srne, ježi in tiste žabe, ki ob spomladanskih večerih lazijo cez ceste, niso več silile v naju.

Saj ne rečem, da me nama ni bilo kemije, samo imela sva pa definitivno resne probleme z elektriko, ker žarnice sem morala kupovati na kile in malo pred tem preden sva se sporazumno ločila, mi niso hoteli potrditi tehničnega, ker baje meglenka ima funkcijo osvetljevane v megli in ne akvarija, v katerem lahko gojiš zlate ribice in da dokler ne spravim vode ven, naj ne hodim nazaj.

Da gre najina veza h koncu, sem ugotovila, ko se je enkrat centralno zaklenil in me ni hotel spustiti noter. Jaz sem stala zunaj in ga rotila, da naj mi zaprmej pove, kaj je narobe in da naj me spusti noter, ker če ne mu ne morem pomagati …

Potem me je začel puščati na cedilu, vedno bolj pogosto mi je pobiral denar in vedno več ga je hotel imeti. Na koncu sva oba priznala, da tako ne gre več, sva sporazumno podpisala papirje, jaz sem dobila ravno toliko preživnine, da je bilo za en dopust, on pa se je vrnil v Turčijo. Zna pa biti, da je na koncu končal nekje v Bolgariji, ker je imel veliko prijateljev tam, definitivno me pa ne zanima, ker nisva več v stikih.

Je pa ostal lep spomin neko pozno spomladansko jutro, na prvo romantično vožnjo v snežnih razmerah, s čisto novimi verigami, ki so še dišale po svežem jeklu. Verige so se tako odlično prilegale kolesom, da jih nisem mogla sneti in sem se morala za njimi pripeljati tudi nazaj domov. Kar bi bilo čisto ok, če sem tekom dopoldneva, tisto zasneženo jutro ne bi sprevrglo v prekrasen sončen dan zgodnje pomladi in v celi občini nisem našla ene ceste, ki bi peljala iz Cerknega nazaj domov in bi bila vsaj malo snežena in dobila sem občutek, da se s Turkom zdiva okolici malo čudna, ker se na tako prekrasen dan, prevažava okoli z verigami in nikjer ni ne duha ne duha o snegu.

Zabavno je bilo tudi takrat, ko je spet bil en zadnji snežnih dni v sezoni in meni in Turku zmanjka samo dobra dva metra, da si zmogla brez verig prilesti do vrha klanca, ki pelje iz naše vasi na glavno cesto in ker mi res ni bilo, da bi ta tako malo dajala gor verige, mi pade na pamet, da imam v prtljažniku eno veliko odejo, ki bi jo lahko pogrnila po cesti pred avtom in tako čez odejo zmogla tista dva metra. To se ni izkazalo za ne dobro idejo, za primerjavo:

-          Klasični pristop dajanja verig na kolesa običajno traja 15 min

-          Postopek za hitro rešitev: pogrinjanje odeje na cesto pred avto 3 minute, prvi poizkus zaleta 2 minuti, reševanje odeje, ki se ti navije okoli koles 1 ura, med tem ti avto gre nazaj pet metrov, dajanje verig na kolesa 15 – 20 min, skupaj 1,5 ure

Nikoli več nisem tega poskušala ponoviti in glede tega sva se s Turkom čisto strinjala.