Modrost dreves



Veš, šele zdaj mislim,

da razumem kaj pomeni gozd

in v njem drevesa.

 

Drevo

se ne more samo odločiti,

kje bo zraslo.

Pognati mora korenine tam,

kamor je veter,

spustil seme, da je vzklilo.

Ko zraste,

mora stoletja preživeti na istem mestu,

z istimi sosedi

in čisto nič ne more narediti,

če je npr zraslo,

med samimi tečnimi smrekami

in trmastimi hrasti,

ki mu kradejo sonce

in se košatijo,

da mu nalašč ovirajo pogled na dolino.

 

Ne pravijo zaman,

da je molk zlato,

in da je potrpežljivost čudežno mazilo.

Včasih je dobro požreti besedo,

ki te speče na jeziku.

 

V tišini,

ob poslušanju ptičjega petja

in šumenj vetra, ki se lovi med veje,

se da rasti in stati drug ob drugem,

složno, tudi stoletja.

 

Tako malo dreves

raste na lepem in ravnem svetu

in če že, so videti osamljena.

Če rastejo v strmem,

jih je vedno vsaj nekaj skupaj.

Je že res, da morajo močno,

zasaditi svoje korenine v globino,

ker pridejo viharni vetrovi in snežni plazovi

in se morajo boriti, da obstanejo,

a so skupaj in na koncu sonce vedno posije.

 

Zdaj tudi razumem,

zakaj pravijo, da včasih zaradi gozda ne vidiš dreves,

ker je čisto isto kot z ljudmi.

 

Tako veliko jih pride

in nam jih gre skozi življenje,

a pa si res vzamemo čas,

da vsaj z nekaterimi izmed njih,

vztrajamo tako dolgo,

da v njih res vidimo človeka?

Da vemo,

da ko nas dregne v svojo vejo v oko,

s tem ni mislil nič hudega,

je pač imel slab dan.

Da smo tudi mi krasni,

čeprav se nam njegova krošnja,

zdi na zunaj bolj lepa.

Da tudi njega korenine včasih bolijo

in da je srce tisto, ki šteje,

pa naj bo bor, javor, ali smreka.

 

In vse,

na kar drevo,

lahko v stoletjih svojega življenja upa,

je, da bo prišel nekdo,

ki ga poseka.

Da postane drvo,

ki bo nekoga ogrelo.

Ali omara,

ki bo hranila lepe spomine,

Ali inštrument,

na katerega bo nekdo ustvarjal glasbo

in mogoče celo ogrodje neke hiše.

 

Tudi mi ljudje,

smo ogrodje hiš,

znamo ogreti srca,

ustvarjati lepe spomine

in delati glasbo,

ki drugim napolni dušo.

In vse to,

brez, da bi morali čakat,

da nas kdo poseka.

 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več