Vanilija v dotiku

Nekoč.

Mogoče čez mnoga leta,

se bo nekdo v množici

čisto slučajno

s toplo dlanjo dotaknil

tvojega hrbta

in zdrznil se boš,

ker se bo v tebi

prebudil spomin na

kako je bilo takrat.

Lahko bo zima.

Lahko bo zgodnja pomlad,

a tebi bo,

kot bi se kar na enkrat potopil

v visoko poletje.

in v tisti večer,

ko so poletne strele v nevihti

sekale skozi nizko ležeče nebo,

da je bilo medlo svetlo tam,

kjer je bil prostor samo

za dih in za prepletene roke,

ujete v obroč

okrog dveh teles

in čisto dovolj luči je bilo,

ko so na zid risale oranžne kroge

tiste majhne sveče.

Samo

v tesno prepletenih rokah

trenutki ne minejo,

čeprav se v tišini sliši

kako zunaj po šipi

v kapljicah polzi čas.

Strast nenadoma pljuskne,

a voda odteče …

Vem,

da se mi

v odsevu plamena sveč

oči svetijo čisto drugače.

Vem,

da moja dlan

na tvojem hrbtu

pušča mehko sled

in da ti drobno mlet vanilijev sladkor,

ki ti ga z blazinicami prstov

posipam od pasu proti vratu,

dela bi se obrnil

in obliznil moj prst.

Če te potem še nežno

božam po rebrih

in ti s kazalcem druge roke

rišem polmesece za ušesom,

med lasmi,

se ti v ustih medi po akaciji

in vonjaš kako

dišim po sveže opranem perju.

Če se smejem,

se perje dviga.

Če zaprem oči

in se prepustim tvojim rokam,

da iščejo,

kje se konča moja koža

in si pričnem želeti

ne misliti na čas

in samo še čutiti te,

še bližje, še globlje,

vidim samo še zlat prah

in bojim se kihniti,

da me gib

ne zbudi iz sladkobe.

Tako sladke so konice

tvojih prstov

in imam občutek,

da se ti lahko stopim v dlani

in me boš iz popka posrkal.

Če se ti

z glavo naslonim

na prsi,

da se me okleneš,

se ne počutim

čisto nič ujeta.

Če te čutim v dotiku,

tvojo toplo sapo na vratu

in diham tvoj zrak,

sem točno na tistem mestu

pod svobodnim soncem

zavita v bombažno rjuho,

kot mi je v tistem trenutku,

v času,

namenjeno biti.

Tudi, če zunaj sekajo strele

in če dežuje

in bo voda slej ali prej

odtekla …

V božajoči bližini,

v pričakovanju,

da voda naraste,

so nevihtne noči tako kratke.

Vem,

da se boš

po tistem naključnem dotiku

še dolgo oziral čez ramo

in iskal kdo izmed mimoidočih

bo imel moje oči,

tisti pogled

drobno mletega vanilijevega sladkorja

iz perja,

ker …

Ali sem bila tam?

Ali lahko spomin potuje v času?

Ali se je z dotikom

res mogoče začarati,

da okus po dlaneh nikoli več ne mine?

Da.

Potem, ko se te dotaknem,

je vse čisto drugače.

Tudi kornet

in v njem vanilijev sladoled.

Drugače ga čutiš na jeziku.

Drugačen se ti zdi okus,

ko ga v ustih stopiš in požreš dol.

Zato, ker si ti drugačen,

ker druge stvari bolj čutiš.