Zavito v klobčiču, je najdeno

Toliko se že razumem življenje,

da vem,

da je določene stvari možno vnaprej napovedati.

Če se sence začnejo daljšati,

se bliža večer.

Ko odpade listje z dreves,

bo zagotovo zima

in zato je dobro pripraviti drva tudi,

če ti sedeč na soncu,

ni še čisto nič mrzlo.

Drva so pač ena izmed tistih stvari,

ki jih je potrebno narediti na zalogo.

Kot tudi obrati vse sočne spomine

in jih vložiti v kozarec z marmelado.

Ker, če niso sladki ob času konzerviranja,

se pozimi ali pokvarilo,

ali pa jim karakter pokvari sladkor

s katerim jih dodatno posipaš.

Kar ni že v začetku sladko,

tudi na koncu ne bo postalo.

Lahko pa poližeš steklen kozarec

in se delaš,

da je bila vsega kriva slaba letina.

Tudi sladkorna pesa ima včasih slab dan.

Iz njega potem nastane kislo leto.

Ne smeš pa vsega zvaliti na peso,

če gledaš kaj se dogaja pri sosedih,

skozi tisti tvoj prazen kozarec kot,

da je tvoj daljnogled.

Včasih je bolje odložiti prazen kozarec

in v roke vzeti povečevalno steklo.

Tako se ti svet zdi večji,

kot so večji tudi tvoji podplati.

Če si nanje prilepiš še podkev za srečo,

si lahko domišljaš,

da si plavolasi konj

in da galopiraš,

tako hitro, da čutiš veter v grivi.

Ko imaš svojo podkev za srečo

in veter v grivi,

tudi stara trava tekne,

ker diši po pričakovanjih.

Čim prej jo boš prežvečil,

tem prej bo pognala nova

in zelena ima zato v jeseni drugačen pomen

in čisto drugače diši.

Zdi se mi kot,

da bi po divjih vijolicah.

Znam tudi napovedati

v katero smer mi piha v glavi,

ko na nebu ugasnejo luči.

Čisto vedno mi v jeseni piha na jug.

Ampak razmišljam pa vedno na zahodu.

Tam kjer najbolj dolgo ostane svetla točka na obzorju.

Sonce ve, kaj mi mora pustiti za sabo,

da me v večeru ne zebe v glavo.

Rokavice in nogavice so mi podarili drugi

in nekaj trhlega lesu,

sem na kup zavlekla sama.

Dovolj bo za kres

in da ne zmrznem čez zimo.

Sicer ja pa že skrajni čas,

da se naučim kuhati oglje.

Ker ga je tudi lažje prenašati okrog kakor les

in lubadarju oglje ne tekne.

Res mi najeda živce to,

da se lubadar zažre v moje lesene misli

in mi iz njih požre ravno tiste pike in vejice,

ki jim dajejo smisel.

Seveda so tudi stvari,

ki si jih še ne znam napovedati,

se pa z razmišljanjem o njih zelo dosti ukvarjam.

Na primer, ne vem čisto točno,

kdaj bo snežilo.

Nos me namreč kakšen večer še prevara.

Ne vem tudi,

kdaj točno bo sonce zašlo na vijolamordordeče

in zato si težko splaniram čas,

ki ga nameravam porabiti za preučevanje sončnih zahodov.

Mogoče, ga zato porabim preveč

in iz njih potegnem premalo zaključkov.

Včasih namreč zaključim tudi samo to,

da mi je dneva zmanjkalo.

Iz oblakov si tudi ne znam napovedati prihodnosti,

pa vem, da je zapisana tam,

ker zakaj bi bili vsak dan postavljeni drugače.

Če ni nič tam,

potem zračni tokovi zapravljajo čas v prazno

in jaz živim v lažni veri,

da je nekje zapisano,

kar se mi bo pod prsti spisalo.

Ker če ni,

si bom morala preveč stvari izmisliti sama

in bom namesto v fotoreportažah

razmišljala o pravljicah.

Kar ne bi nujno bilo slabo.

Vse pravljice imajo srečen konec

in srečen konec so da uporabiti,

čisto za vse.

Tudi za to,

da si z njim spraviš v red

klobčič zblodelih misli

in da sanjariš o tem,

kaj te na drugem koncu niti,

v klobčiču čaka.

Kdo je tisti, ki ga drži?