Med, med svilo in nebom



Toplina,
za katero še ne vem čisto točno,
od kod pride.
Svileni pogledi,
ki jih ujamem v tistih
ne čisto običajnih časih,
tako na skrito, s strani.
Močne dlani
in besede, ki se ne kvarijo.
Opažam,
da imajo mesec za mesecem
boljši okus.
Počasi zorijo.

Tiste modre svilene trakove
iz tvojih oči,
si na tesno ovijem med prste,
da iz danes ne jutri,
ne pozabim,
kako medeno je
žlahtno svilo čutiti na goli koži
in po njej hoditi z bosimi podplati.
Drsi mi,
pa sploh ne čutim potrebe,
da bi lovila ravnotežje
in vse kar mi pade na misel
je to, kako danes diši
vanilija.

Ko je svila ovita name na tesno,
te čutim, ko diham
in tako okus po medu z vanilijo ostane
tudi, ko se kot zakleto
ujame v kakšen dan
cenenega bombaža,
ki ko ga pereš,
razbarva še tisto,
kar je bilo včeraj brezmadežno belo.
Praviš mi, da naj vdihnem,
da naj najprej preštejem do deset
in potem zaprano vzamem na lahko,
ker je samo drugače pisano
in jaz ti verjamem,
ker te v poznavanju barv
ne dosežem
tudi, če si stopim na prste.
Včasih ti gledam pod prste,
da bi odkrila kje jih skrivaš
in od kje jih pobiraš,
pa mislim,
da ti poganjajo čisto same od sebe,
iz tebe.

Če v večeru sanjam o nebu
in o tebi na svili,
te nisem lačna zjutraj,
ko se zbudim.
Dovolj je,
da vem, da si mi bil blizu.
Na tiste sanje
nazdravim z mlekom in medom.
Zalijem zaupanje,
ki je vzklilo v cvetličnem lončku,
zaklenem vrata in grem.
V nov dan.
Lažje mi je, ker mi praviš,
da se splača računati
na tisti dan na kristalno modri podlagi.
Na prvi sneg
in na tretjo kavo.

Vse kar se tiče
na rdeče črtastih rokavic,
vonja po kruhu iz pečice,
in za-misli,
da bi si sposodila en podaljšek,
ali neko drugo la dolce vita
tekoče življenje,
da ustavim tisti petnajstminutni čas,
ki mi diši po akacijevemu medu,
v skodelici zelenega čaja,
se mi je porodilo čisto samo.
In tudi to, da bi imela
vonj po mandarinah v dlaneh takrat,
ko istočasno piham valove
v skodelici čaja na mizi
in ti grem s prsti skozi lase.
Vem.
Če dišim, ti diši
in z vanilijo in z mehkimi prsti
te lahko omamim.

Krhlji mandarine na postelji,
odprta okna na morje.
Prepih med vrati.
Papirnata ladjica v steklenici.
Najin smeh.
Med na svili,
pod nebom.
Amen.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več