Za vsako bol, travca raste

 

Določene stvari bi morali,

z zakonom višje sile,

gladko malo, prepovedati.

Raztresanje razbitega stekla po peščeni plaži.

Puljenje zelenomodrega perja iz pavovega repa.

Žaganje dreves s karakterjem

in z globokimi koreninami,

na mestu najlepšega razgleda

in kjer je poleti potrebna hladna senca,

da si človek oddahne in spočije,

od tega, ko mu kurijo pod podplati.

Prepovedati bi morali kamnolome,

ki delajo prazne luknje v hrib

in viharje v kozarcu vode.

Oboji nimajo smisla,

pustijo pa za sabo eno samo praznino.

Prav tako, bi morali nehati

z mlatenjem prazne slame,

z elastičnostjo železne palice

in s prometom,

ki je speljan skozi enosmerne ulice.

Če bi prepovedali,

potem se ne bi smelo zgoditi,

da ljudje odšli,

preden se od njih posloviš

in tudi to,

da odidejo na presvetel sončni dan.

Ker, ko je prvi sončni dan

v nizu dežja,

se ne bi smelo umreti.

Na soncu

bi se smelo samo na lahno zaspati

in ko te nekdo strese za rame,

spočito odpreš oči

in ne da ti roka omahne,

ker ti čas reče,

da je čas,

da se sklene

in da si preutrujen od življenja.

Zato je čas,

da ležeš in si od njega oddahneš.

Čas ne ve,

da se jaz ne morem oddahniti od tebe

in da tako nastajajo kamnolomi

na mojih parcelah

v srcu.

Ni jih mogoče rekonstruirati.

Ni pravično,

da za drobnimi ljudmi ostane

tako veliko praznine

in ni prav,

da puhlice v ljudeh

zavzamejo toliko prostora

v času

in ni prav,

da ne morem prav z ničemer

spremeniti tega zaporedja.

Kamnoseštvo mi res ne leži

in od sedaj dalje,

me plašijo v hladen zrak zavijajoče sirene,

ko sonce zahaja,

ker če je na svetu pravica,

sonce zahaja na tiho

in brez telefonskih klicev.

Kar zato,

kar mi hoče sonce ob slovesu od dneva

povedati,

ni potrebno telefonskih klicev:

»Takoj pridi…«

ker je na vsak navaden dan,

potem še en dan

in kar nisi povedal danes,

lahko storiš jutri.

In ni pravično,

da smrt zna priti sama,

ti pa moraš v kristalno zvezdnati noči,

stati s svetilko ob cesti,

da mrtvaški voz najde pot

do tiste školjkine lupine,

ki jo je smrt pustila za sabo.

In ne razumeš,

kako naj si razlagaš tisti utrinek,

ki takrat preleti čez streho.

To, da ima življenje včasih zelo

čuden smisel za humor?

To, da je življenje potegnilo

napačno potezo v šahu,

vrglo ven ključnega kmeta

in ti skozi pomežik v noči reklo:

»Oprosti,

bila je le napaka.«

Zdaj vem,

da ni isto, če tisti čas,

ki si ga nisi našel za dober dan in za kavo,

najdeš na pokopališču,

ko prižgeš svečo.

Tudi zelo veliko sveč in besed,

ne zapolni praznine,

ki ostaja.

In samo ena roka je bila,

ki je vedela,

kako se podari Ricola bombon,

da se mu ne moremo upreti

tudi mi tisti,

ki bombonov v resnici ne maramo.

Saj vem,

da zdaj ne smem biti do sebe nestrpna

in da moram počakati,

na čas,

v katerem grenkoba postane sladka.

Tudi zelišča v bombonih so namreč taka.

Ne smeš jih trgati,

preden se v polno razcvetijo,

če ne, ne dišijo.