NANGA PARBAT


Danes bom pisala v Nanga Parbatu Severne Kaliforniji, ki je 1156 metrov visok vrh, v katerega vsak dan dobesedno gledam v rit, ker tudi njegovo uradno ime je Ritovščica in za dostop na vrh sem porabila več neuspešnih poizkusov kot Tomaž Humar, ko je osvajal Nanga Parbat.

Da ne bo pomote, Nanga Parbat Severne Kalifornije je izredno zafrknjena go-ra, o kateri so mi tisti, ki so že bili gor, govorili da je iz nje videti najlepši pogled na našo dolino in seveda sem se o tem hotela prepričati na lastne oči.

Prvi neuspešen poizkus je bil dve leti nazaj, ko sem sledila ustnim navodilom Prestolonaslednika in končala na napačnem griču in v poskusu, da vseeno najdem pot na vrh Riti, sem končala svoj vzpon v neprehodni džungli, še od žleda polomljenega drevesa, kjer bi rabila motorko, traktor in vitel, da bi se prebila čez. Takrat sem svoj poizkus vzpona komentirala, da ni panike, bom pa naslednjič, saj zdaj vem katera smer ni prava.

Moj drugi poizkus, še istega leta dve leti nazaj, je bil po navodilih izkušenega domačina, ki me poslal v drugo smer, a me je, misleč, da sem tik pod vrhom, ujela tema in sem opustila možnost, da se zaplezam, da me bi bilo potem potrebno izvleči s traktorjem in vitlom za golcanje drv.

Moj tretji poizkus je bil letos še zelo na začetku mladega leta, ko sem še zaneseno mislila, da bom pa zaprmej letos prinesla noter švoh lanskoletno hribolazniško sezono in bom osvojila po vsaj dva vrha na mesec.

Zanos je trajal točno do 15. Februarja, a vseeno sem rekla, da Nanga Parbat mora pasti do konca Februarja in sem eno nedeljo spet lezla tja gor, po poti, kjer me je prejšnjič ujela tema. 

Tisti nedeljski popoldan je bil čudovit in obetal se je spektakularen sončni zahod in če to doživiš še na vrhu hriba, kjer je baje najlepši pogled v dolino, bi to moralo biti čista nirvana. Ni šlo tako Instagramovsko in spet sem obtičala nekje, kjer bi moralo biti že zelo pod vrhom in me je do Instagramovskega sončnega zahoda ločilo samo skalovje, ki je nakazovalo na polomljene okončine, če bi nadaljevala in bi mi pri tem spodrsnilo.  Ker bi reševalna akcija snemanja moje malenkosti spet vključevala traktor in vitel, sem nadaljevanje opustila.

V četrtem poizkusu sem obdržala glavno smer, le pristop na vrh grebena sem poskušala skleniti po drugi strani, ki se mi je zdela manj skalovita, kar se je izkazalo za čisto zmoto, ker nikjer ni bilo videti konca skalovju pod grebenom tudi, če so me potem vsi prepričevali, da sem bila v pravi smeri, le stezo sem zgrešila. Hm, niti se mi ni dalo pametnjakovičem razlagat, da še v hribih zgrešiš stezo se to ponavadi konča, da te vlečejo dol s traktorjem in vitlom.

Po četrtem poizkusu sem se vdala v usodo, da me očitno gora še ni pripravljena sprejeti in ji moram pustiti njen čas …

… do ene zgodnje marčevske nedelje, ko je pihalo in je kazalo, da bo začelo snežiti in je Prestolonaslednik ob popoldanski kavi dobil preblisk, da bi šli na Rit-ovščico. Res, dan je bil prečudovit, kot nalašč za iti iz hiše, a ko je obljubil, da bo pol poti, ki sem jo ponavadi pretolkla peš, peljal z avtom in ker itak on pozna pot, ker mi je on razlagal o čudovitem razgledu in smo šli …

Ko sem ugotovila, kako malo mi je 4x zmanjkalo, da bi prišla do opevanega vrha, bi se najraje ugriznila v koleno. Še dobro, da se nisem, ker sem si en dober mesec  kasneje, pri preprostem opravilu kamor gre še cesar peš, itak nategnila neko vez v kolenu in me je čisto zadosti bolelo. Na vrhu je pihalo za pop…, oblake smo imeli tik nad glavo in izgledalo je, da bo vsak čas začelo snežiti, a tudi v tistih okoliščinah, je bilo treba priznati, da je razgled je pa za na Instagram in to brez filtrov.

Zdaj ponosno razglašam, da sem v nedeljo, v 7 poizkusu, pot do vrha znala ponoviti tudi čisto sama. 

Žal, ko sem se ravno razkomotila na klopici in hotela uživati svoje zmagoslavje s sončnem razgledu, sem ugotovila, da ena plazeča se divjačina pikira na isto klopco in ker plazilcev ne sprašujem po plazilskem, urno odpujsala nazaj v dolino, ker sem še nekaj časa imela občutek, da se plazeča se stvar plazi za mano.

Mogoče sem še malo pod plazečem se vtisom, ker je v teku prva faza menjave ostrešja v domači bajti in je Prestolonaslednik poročal, da je točno tam zraven, ker smo sušili perilo, svoje perilo sušil tudi en goš in očitni ni še prišel pobrat svoje obleke za likanje. Zdaj imamo v bajti veliko polemiko, kako je plazeča se zver lahko prišla na podstreho in še večjo dilemo, kje za zlomka je prezimila.



P.S: fotodokaz solovzpona. Žal zaradi napada plazilca nisem imela časa, da bi naredila selfi, kot so ga alpinisti delali na vrhu gora, da jim je mednarodna plezalna organizacija priznala osvojitev vrha. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več