TEDEN VESOLJNEGA POTOPA

Da, to je bil teden vesoljnega potopa, ki je vseboval en mlaj in v sredo tudi en manjši potres, ki je čisto padel v kontekst principa, da ko bo šlo kaj narobe, bi šlo vse po spisku.

Že ponedeljek je bil divji, kjer imam zdaj nov osebni rekord koliko sestankov upam strpati v svoj službeni dan in na koncu sem bila precej utrujena, a tako presneto zadovoljna sama s sabo, ker sem mislila, da sem rešila svoj svet.

Občutek moje vsemogočnosti je trajal natanko do torka zelo zgodaj zjutraj, ko je eksplodirala prva pisna bomba in od tam je šlo vse v tri krasne, ker ko proizvodnja ne more narediti pravočasno in posledično kupcu ustavimo linijo, se to ne konča z medsebojnim objemanjem in trepljanjem po rami, da ah saj ni panike, vam bo pa naslednjič uspelo dobaviti pravočasno in šefi so mi dali jasno sporočilo, da moram izbrskati vse možne izgovore, zakaj nismo mi krivi in zakaj naj nam kupec ne bi poslal računa za zastoj proizvodnje. 

Medtem, ko sem bila živčno vojno z enim Madžarom, so vmes vpadali še Srbi in Švicarji in sem samo čakala, da zajamrajo še Kitajci in sem izkopavala par mesecev stare maile, ki naše maslo na glavi mečejo na kupčevo glavo, je padla stvar, ki jo pa res sovražim. To je to, ko dobiš sporočilo: »Jutri ob 2h sem pri vas in hočem videti proizvodnjo!« Res čudovit občutek, ko od šefov dobiš navodilo, da mu proizvodnje tudi od daleč ne smeš pokazati in vse skupaj je napovedovalo peklensko sredo.

Ko je peklenska sreda prišla in sem si dopoldan, v ne veselem pričakovanju neljubega obiska, grizla nohte in vsake petnajst minut laufala na wc in ponavljala moj obrambni govor, mi Košarkašica na messenger napiše: »Ti mislim, da je glih zdaj prišu tvoj Madžar. A te lahko potolažim, da temu pa še kar nekaj manjka do penzije.« Kar je pomenilo, da je tip prišel uro prezgodaj in to je pomenilo eno uro več mučenja z izgovori, kjer je obstajala velika nevarnost, da se kam zaplezam, ker imamo res veliko masla na glavi in ja, situacija je bila tako drekasta, da sem se oblekla v krilo in obula škornje z visokimi petami, ker ljubibog, če bi kaj pomagalo, bi se šla preobleči v bikinke, samo še prej bi rabila nove joške. 

No, v glavnem, na prvo rokovanje z Madžarom sem ugotovila, da ja,  definitivno mu še veliko let manjka do penzije, se zahvalila vesolju, da mi vsaj niso poslali na glavo kakšnega zoprnega starega dedca in ja, definitnivno na tistem mestu ni pričakoval »mene«, ker me je precej izbuljeno premeril od glave do pet in da ni človek, ki kriči na ženske. Tudi moj plan ponavljanja vedno ene in iste zgodbe se je obnesel in potem, ko sem mu ta šestič ponovila isto zgodbo, kjer smo vsi žrtev nesrečnega nesporazuma, je obupal in pristal na to, da jim prve kose odpremimo iz hiše v ponedeljek popoldan in če v ponedeljek popoldan nam ne bo uspelo nič poslati iz hiše, sem pa res v dreku in tu tudi novi joški ne bodo čisto nič pomagali.

Mislim, da sem ta teden prvič klinično umrla v sredo zvečer in sem se samo še razila na kavču.

Ko se v četrtek zjutraj le nekako sestavim skupaj in se peljem v službo, sem itak že takoj, ko se priklopim na glavno cesto, nabasala na enega Koprčana, ki je na ravnini dosegel maksimalno hitrost 50 kmh. Ko tako vozim za njim in preračunavam, da če bova tako nadaljevala, bom v službi enkrat na začetku poletja, ker zjutraj je zgolj pobožna želja, da bo nasprotni pas prazen ravno na tistih treh mestih, kjer se ovinki toliko zravnajo, da se da normalno prehitevat. Ko se pripeljeva do semaforja, kjer popravljajo cesto po zadnjem velikem deževju, sedim v avtu in čakam na zeleno in mi pade na misel, kaj pa če ga grem vprašat, če me spusti mimo, ker klinc, saj izgubiti itak nimam. Akcija, v fole, zategnem ročno, se zbašem iz avta in šibam do avta pred mano, človeku potrkam na šipo in tip je bil tako šokiran, ko mi odpre šipo in ga jaz vprašam: »A me prosim spustiste mimo?« da se je kar malo potresel in potem »ja, ja kar pejte« in se mi je celo malo odmaknil, da sem lahko zapeljala mimo. Potem se jaz vsa ponosna sama nase peljem naslednje tri kilometre in kot nalašč pridem za tri avtomobile in pred njimi avtobus in od tam naprej smo »drveli« 60 kmh. Toliko o mojem revolucionarnem podvigu in seveda me je preostalih deset km skrbelo samo to, kdaj bom v vzvratnem ogledalu zagledala tistega Koprčana, ki sem mu skoraj povzročila srčni infarkt in si bo mislil: "No, baba tečna, zdaj pa imaš". Izredno se mi je oddahnilo, ko sem moj avto že pospravila na parkirišče pred Košarkašičino garažo in ga še ni bilo za nami, kar je potrdilo, da je bila moja odločitev o poseganju v svobodno izbiro vozne hitrosti, pred mano vozečih se turistov, pravilna.

V večerih, ko sem bila živčna kot pes, sem malo strigla, ker če strižem imam občutek, da imam škarje in platno v svojih rokah. Tudi čisto nalašč sem provocirala Levjesrčnega in ga poskusila pripeljati do meje, kjer me bo imel poln kufer, bo popokal svoje besede in izginil, ker mi res ni jasno zakaj bi hotel moje besede mešati s svojimi. Ima svoj svet, druge ljudi s katerimi jih meša in menja. Hm, čemu torej moje?

Dejstvo je, da je ta teden bil nekaj posebno izrednega, ker en popoldan me je v nabiralniku pričakalo čisto pravo pismo, ki je je prav dobesedno sezulo. Pismo mi je poslal brat ene izmed sošolk iz srednje šole, na katero se spomnim za novo leto in ji pošljem voščilnico, ker so se razdalje podaljšale in čas leti prehitro in se nam ne uspe srečati, spomini na tiste zabavne traparije pa ostajajo in upam, da bodo še dolgo ostali pisani in živi. V pismu se mi je zahvalil za voščilnice, ki jih vsa leta pošiljam njegovi sestri in dobila sem povabilo na kavo :)