IZKUŠEN IZKOPAVALEC SMETI



Drugi teden novega leta je bil lekcija o življenju in o minevanju in o drugih življenjskih resnicah, ki so me resetirale iskanja dlake v jajcu in igle v kopici sena. Kakorkoli gledaš, se fasada enkrat posuje, pa naj bo še tako lepa na zunaj in ko si tam v »trugi« in pred luknjo, šteje samo tisto kar se ne da prešteti in čuti se kakšen človek si bil v srcu. Fasada je »passe«, ker krste pridejo v standardnih izvedbah in dimenzijah in oblečejo ti pa kar eno.

V petek mi potem v službeni nabiralnik prileti sporočilo ene gospe, s katero zadnje leto sodelujemo in me je njen prvi mail res nasmejal, ker je Francozinja in je napisala, da če ji lahko prosim samo pišem in je ne kličem, ker njena Angleščina ni dobra, se pa še uči in pisala mi bo lahko, govoriti pa ne upa. No, v petek mi je napisala, da se za nekaj časa poslavlja, ker so ji v začetku decembra diagnosticirali, da se je rak ponovil in da zdaj začenja terapije.  Mislim, da sem ene petkrat globoko vdihnila preden sem sploh lahko registrirala vse. Potem sem pustila sporočilo stati par ur v nabiralniku, da sem lahko zbrala besede in ko sem ji napisala, da ji želim vse dobro in da naj se bori z vsemi močni, mi je odgovorila, da se bo, ker se je pri možu tudi tako borila. No, pa sem spet pri kaj je pomembno in kaj ni.

Me je teden tudi presenetil v dobro. Vse kaže, da sem človeka, za katerega sem mislila, da me je obesil nazaj na steno do naslednje rabe, obtožila po krivem. Res ne vem kaj naj si mislim o vsem skupaj, se mi je pa zdelo vse tako iskreno, da sem včeraj šla v vaški zabojnik za steklo in izkopala nazaj ven tisto generično skodelico. Saj ne nisem res razbila, sem jo pa vrgla med odpadno steklo, ker je nisem hotela videti vsako jutro, ko odprem omaro. Lekcija je bila dobra, ker kopati po vaškem zabojniku za zbiranje odpadkov je zelo težko izvesti neopaženo in še nisem je prav lahko dobila nazaj ven, je pa čisto cela in očitno ji ni bilo namenjeno, da postane nadomestna steklenica. Ko sem prišla domov sem jo oprala in si potem skuhala  njegov čaj. Nisem mu povedala kaj sem naredila z njegovim darilom in mu tudi ne bom, ker ni treba, da vse vse, saj že tako veliko ve in me malo prebere. Ni mi pa žal, da sem vse ostalo razdelila, ker je bilo vsega itak preveč zame. Sem pa popila tisti čaj z razgledom in v prepričanju, da nisem nekaj samoumenvnega in zdaj bo kar bo. Odločila sem se, da se bom manj bala in več čutila, ker letos ne živim v coni udobja.


Glede na to, da mi kopanje po smeteh gre, me tudi službeni stres ne bi smel tako zelo zdelati, ker večinoma je moje delo zelo podobno ...



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več