MALENKOSTI




Kot na primer to, da sobotno kosilo z menijem krompirjeva juha, ocvrte sardele, dušen brstični ohrovt, ajdova kaša z papriko, vključeno z pranjem solate spravim skozi v eni uri, ne da bi se mi kaj prismodilo in bi imela prevretega krompirja čez pol kuhinje  in je vse imelo okus in izgled in pri tem sem simultano pred serviranjem kosila pomila še pretežni del posode. S tem kompenziram ponedeljkovo zalivanje rož, ko je bilo res tisto zadnje preden greš spat in potem zaslišim pljusk in po slapu, ki steče za omaro po ploščicah dol, ugotovim, da sem plezalko na vrhu omare, ki jo dosežem samo stoječa na stolu,  pa res malo preveč  zalila. No, ko gledam tisti Peričnik polzeti dol nekam za steklokeramično ploščo, sem si rekla, pusti, pozabi, sploh ne glej, bejž spat, saj je samo voda. Naslednje jutro se je steklokeramična vžgala, ni me elektrificiralo in nič se ni bliskalo, torej je bila moja odločitev za ignoriranje pravilna, ker tudi varovalk v bajti ni prekurilo,  kot mi jih je nekaj časa nazaj, ko se je kotel za gretje vode odločil, da naredi samomor in se je iz kotla dobesedno bliskalo. Isto počnem tudi, ko se v avtu začenjajo prižigati kakšne lučke. Najprej naslednjih 100 km čakam, da bo lučka sama od sebe ugasnila. Če se avto začne čudno oglašati oz sploh ne vžge več, se odpovem upanju na čudež in se odločim za mehanika.

Kot na primer tudi to, da imam v neposredni bližini oz višini doma hrib, ki ga še nisem osvojila in je iz njega baje prekrasen razgled na celo dolino, ki je baje, ker ga še nisem videla, ker mi je danes spodletel še drugi poskus vzpona. Ko sem poskušala prvič, sem v sosednji vasi vprašala za smer in seveda sem sfalila pot in prehodila vse naokoli, le na vrh nisem prišla. Mislim, da zdaj razumem Humarja in kako je, če te gora ne sprejme. Danes sem poskusila ponovno. Od zadnjič sem se krepko pozanimala kje točno najdem tisto stezo, ki sem jo v prvo zgrešila in zdaj vem, da sem falila v tem, ker sem iskala stezo, je pa v začetnem delu čisto ta prava gozdna magistrala. Sem se tudi z vso silo zagnala v klanec, ki se je za ovinkom prevesil v še en klanec in potem za ovinkom v še en klanec in klanca ni bilo konec in potem me je ujela noč, ko sem ravno dosegla pomrznjen snežni del. Ker imam svoj popravljen gleženj in zakrpana kolena preveč rada, sem se po premisleku odločila za sestop brez vrha. Danes še bolj razumem Humarja, da če te gora ne sprejme, ne gre. Mi je v tolažbo to, da ima presnet grič vsaj 1156 nmv in naslednjič bom šla za dva dni in bom postavila bazni tabor tam, do kamor sem danes prišla. Pa še Viki Grošelj mi bo na svojem predavanju o Everestu lahko dal kakšen nasvet. Misila sem, da bom s sabo povabila Levjesrčnega, ma zdaj pa prav ne vem ...

So pa tudi zanimive malenkosti, kot je na primer bil tale prispevek na Valu 202. http://val202.rtvslo.si/2018/01/globalna-vas-sonja-knez-kitajska/

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več