POST-SILVESTROVANJE

Dragi Silvester, nisva še čist končala in ti še malo pišem a veš … Ker sem lani malo bolj malo, bom pa letos vsaj na začetku noter prinašala.

Razveselilo me je, ko sem tik pred Božičem dobila sporočilo mame Pike Nogavičke, da mi želi lepe praznika, da moje učenje Angleške slovnice s Piko Nogavičko in tudi drugih ne-angleških neumnosti, pušča pozitivne sledove in da je videti napredek in da če bi imela čas jo še učiti tudi v letošnjem letu. Itak, da bom, ker se mi zdi fajn, ko vidim, da znam razložiti stvari tako, da jih ljudje razumejo (in ker mi to mi vzbuja upanje, da me potem razumejo tudi odrasli ljudje pri drugih rečeh) in tudi zato, ker še imam svoje grozljive matematične spomine iz osnovne šole, kjer sem šele pri skoraj 20ih dojela kaj je to Pitagorov izrek. Pred tem so vse bile samo geometrijske skice, kjer mi je bil pomemben samo umetniški vtis skice in niti pod razno matematična logika, ki bi jo morala iz skice razbrati.

Dotaknila se mi je tudi prijaznost tiste gospe, ki v Mecator Šiški na blagajni samopostrežne restavracije definitivno da iz sebe veliko več kot je za to plačana in ko sem si naložila eno tono solate, vzela en čaj in eno juho, mi reče: »Veste kaj gospa, ker imate tako drago solato, vam te juhe ne bom zaračunala…« In ni fora v tem, da bi mi toliko pomenila zastonj juha, tisti način kako je to naredila in rekla, je to, kar me je res segrelo in nasitilo, pa vem, da ima v življenju stvari, ki bi jo lahko naredile za še enega iz tiste zamorjene povprečne sivine.

In ker seveda sem mojster za pospravljanje darilnih bonov tako, da potem pozabim nanje, sem letos na post Miklavža v enem predalu našla lanski bon iz Tuš drogerije, ki so mi ga dali Gospa Mati lani za Miklavža in je njem pisalo 30 Eur. Seveda se mi je dozdevalo, da darilni bon nima omejenega roka trajanja, a sem vseeno šla naslednji dan vprašat v trgovino, malo jezna sama nase, ker sem zamočila  materino darilo, ker vam, da si ga ni ravno lahko odtrgala od svoje penzije. Kot sem pričakovala, rok je bil eno leto in je potekel in kaj sem tla drugega kot skomigniti z rameni in biti jezna sama nase. Potem mi pa prodajalka reče, da če sem pripravljena bon pustiti pri njih, ker se bo posvetovala s šefico, da bi poklicala na upravo in vprašala, če bi mogoče lahko bon podaljšali in da če bo, me bodo poklicali. Čez dva dni mi zazvoni telefon, da so veljavnost bona podaljšali še za en mesec in lahko pridem, da ga porabim. V bistvu me je bolj razveselilo to, ko vidiš, da so še ljudje, ki se potrudijo in jim ni vseeno in z nasmehom naredijo več, kot bi jim bilo potrebno, pa so ravno tako premalo plačani, delajo nadure, tečne stranke se znašajo nanje in lahko bi bili zamorjeni kot veliko tistih iz povprečne sivine.

Že ko sem šla proti trgovini sem se odločila, da si bom za tisti denar kupila en parfum. No, ko sem prišla tja, grem do polic, kjer so parfumi in zagledam Flower by Kenzo, ta mala steklenička znižana za 30% in stane točno 34 Eur. Niti ne štejem več kolikokrat sem na vseh možnih letališčih, medtem ko zabijam čas med čakanji na naslednji let, bluzila po duty freeju in enkrat leta nazaj, sem prvič povonjala Flower in mi je bil res zeloooo všeč na prvi vdih. Od takrat dalje vsakič, ko sem kje na kakšnem letališču in čakam, grem v duty free in gledam, če ga imajo, ga seveda tudi spet probam, ker je fajn za osvežitev samopodobe, ko sem vsa pomečkana, prepotena in naveličana čakanja in že ene par let tudi barantam sama s sabo, da enkrat ga bom pa kupila. Letos v Berlinu, sem že bila tik pred tem, a sem se tik pred zdajci premislila, ker se mi je zdel predrag. No, zdaj dišim kot Flower by Kenzo in za to se lahko zahvalim Gospe Materi in dvema prijaznima trgovkama in stal me je eno škatlo Rafaello bombonov

Je pa tako, da kot  besede in dejanja drugih ljudi lahko dajo krila, te lahko tudi pribijejo na tla, da imaš občutek, da si neviden in da ne obstajaš. Včasih je res škoda, da ljudje ne pridemo z etiketo, kjer bi enostavno prebral navodila in bi lahko selekcioniral kateri ljudje so ti ok in katerih je bolje, da se jih izogneš. Mogoče sem se malo opekla z nekom, kjer sem za en popoldan celo mislila, da sem prebila obzidje in se je dejansko odprla in mi povedala nekatere stvari po resnici, a se je potem vse skupaj tako čudno obrnilo, da lahko bom jaz čutila posledice tega, ker sem ji tudi jaz povedala osebne stvari in bodo lahko prišle v javno rabo. Ampak kaj hočem, zdaj je kar je, me je pa izučilo, da so tudi ljudje, ki rabijo druge ljudi samo zato, ker hočejo informacije. Hvalabogu, da jaz vir kakšnih hudih informacij nisem. Moj lajf je navaden in dolgocajten za trače žejne. 

Tu je tudi človek s katerim sem zadnje pol leta res prebila veliko časa, izmenjala veliko besed in sem res poskušala biti rama v oporo, ker vem, da mu ni bilo lahko. Sem se sicer spraševala zakaj ravno jaz in čemu, a dejansko mi bil všeč občutek, da sem jaz ta in bilo je res veliko lepih stvari in zabavnih pripetljajev in zato mislim, da tudi on ni ravno trpel z mano … Hm. Tako zelo veliko težo je pustila moja bit v njegovem srcu, da sedaj, ko mu je lažje, sem postala nazaj del množice in je na novega leta dan cel vesoljni FB in Instagram dobil njegove najboljše želje za eno čudovito leto, meni ni utegnil napisati niti en srečno v 2018, saj zahvale za bit vir modrosti v 2017 itak nisem pričakovala. Ja, to me je zbodlo direkt v srce in vem za nekoga, ki bi mi rekel: »A sem ti rekel? A te še ni izučilo?« a očitno me nikoli ne bo izučilo, sem in bom naivec do »truge«, ker drugače ne znam. Vem pa tudi to, da: a) lahko si to vzamem k srcu in sem tečna in zamorjena, lahko pa se grem milo za žajfo oz b) mu dam lekcijo, ki jo bo še vsaj nekaj časa polnil in med sinočnjim meditiranjem na kavču, sem se odločila za opcijo b) "ker se cenim by Loreal" pa da vidimo kakšen človek res si, ko maske padejo in se gledaš iz oči v oči.