MALI OGLAS: PRODAM MALO RABLJENO NOVO LETO!

Če slučajno velja to, da po prvem tednu se leto pozna, potem prosim »beep me up Scotty«, ker imam že vsega poln kufer. 

Začelo se je že tam, kjer sem na novega leta dan ugotovila, da Instagram in Facebook občinstvo pomenita več kot pol leta druženja z mano, ki sta mu sledila dva dneva »čudovitega« nizko-oblačnega vremena, kar ni ravno pripomoglo pri dvigovanju moje samopodobe s kavča. Če si kdaj grem na živce, potem je to ob jutrih, ko je moje telo pretežko, da bi ga duh bil sposoben dobiti iz postelje, ko zvoni budilka in potem se skrivam pod kovtrom, kjer se v resnici skrivam pred resničnostjo še enega novega dne in upam, da sem samo grdo sanjala. Ne, nisem tega z lahkoto prenesla tega, da sem bila odložena nazaj na polico, ker pač nisem več potrebna in res sem upala, da si samo domišljam, da je zdaj nekaj drugače. Sploh zato, ker sem pred tem izvedla več varnostnih preizkušenj, s tem, da stestiram kaj človek dejansko hoče od mene. Nobeden izmed mojih testov ni pokazal česa, kar bi me moralo biti strah, pa še vedno mislim, da testi niso bili slabi, ker so se že obnesli v praksi.

Če sem že mojih testih in pri praksi. Pridem prvi dan v službo in ko pridem na kosilo skoraj padem z omako od zrezka, ko za eno izmed miz zagledam tipa, ki me je par let nazaj »pecal« in ker tipa že kar nekaj let pred tem poznam, ker sem ga spoznala preko Angele Merkel in se mi niti karakterno ni zdel napačen, dokler nismo prišli do tam, kjer mi je predlagal, da bi se družili pa še kaj in bi kdaj šli kam skupaj in da naj mu npr javim, ko bi šli kam v hribe in bi se nam priključil. 

No in sem in on se je dobesedno »priključil«. Prišel je na dogovorjeno mesto ob dogovorjenem času in se mi naložil v avto in sem peljala. Njega in ponavadi še vse ostale ženske prijateljice. Ali pa je katera izmed mojih prijateljic peljala njega in nas … Pa takrat tega niti nisem tako opazila, dokler nisva prišla do tam, kjer naj bi šla na zmenek in tip je prišel, se mi naložil v avto in sva šla. Da mu ne bom delala krivice, enkrat sem celo doživela, da je on peljal iz enega konca mojega domačega mesta na drugi konec domačega mesta, ker sva imela lokalno pohodno turo. Najbolj me je razkurilo enkrat, ko sva šla lezt nekam v Tolminsko hribovje in tip spet pač pride na zbirno mesto, se mi naloži v avto in greva in po parih km reče: »Mari, sm mislu, da bi jaz peljal…« In jaz si misim mari si mislu tako zelo, da na zbirnem mestu nisi mogel reči, daj parkiraj, jaz peljem naprej in ko potem zabluziva nekam v tri krasne na eno strmo gozdno cesto in moj avto ima spoljer, ki je narejen za gledat in ne za vozit po koreninah, ki štrlijo iz tal in takrat sem mislila na to kako lepo, da ima ta tip terenca 4x4, ki je na varnem parkiran na zbirnem mestu, jaz pa kasko zavarovanje. Priznam, takrat me je imelo, da bi ga potisnila iz avta. 

Tam enkrat v sredini avgusta naj bi se najina romanca prevesila v točko, kjer uradno hodiva, a sem se jaz povlekla nazaj, ker sem imela en tak čuden občutek in mi nekaj res ni šlo skupaj in ni bilo samo to, da sem bila sita biti nekomu šofer in potem je itak izginil in jaz sem se par mesecev potem še spraševala, če nisem naredila narobe in potem ob rednem prednovoletnem srečanju z Angelo Merkel izvem, da tipa ne bo na naš »event«, čeprav ponavadi nikoli ni manjkal, ker zdaj živi z eno in je ful zaljubljen. Seveda se mi takrat nekako prikažejo vsi sveti trije kralji in si mislim, glej ga zlomka, v sredini avgusta bi se tip vselil k meni, zdaj je pa december in že živi pri eni drugi, da a sem mu bolj zlomila srce ali stanovanjski problem? Sedaj sem res tako presrečna, da bom modela vsak dan srečevala v službi in ker vem, da me ima vesolje zelo rado, sumim, da bo dobil delovno mesto, ki bo vključevalo komunikacijo z našim oddelkom. No vsaj vem kdo bo vozil, če bi slučajno morala iti skupaj na službeno pot.

Seveda to še ni konec in sem naslednji dan dobila sporočilo človeka, ki mu je bilo namenjeno največ moje 2017ke, da ima nekaj zame in če mi lahko enkrat po službi da. 

Dejansko sem se razveselila, ker sem si rekla, evo si čisto zapretiravala na novo leto in saj človek te ni dal na polico. No, potem v četrtek po službi mi v varni anonimnosti polmaraka in obcestnega parkirišča izroči polno vrečko nečesa, ob čemer sem začutila samo njegov zelo velik občutek krivde, pa ne zaradi tega, ker bi mi pozabil voščiti za novo leto, a zaradi tega, ker dejansko grem nazaj na polico. »Ena malenkost, ker sem ti težil celo leto …« 

Sploh nisem vedela kaj naj rečem. To vem, da zahvalila sem se, tudi rekla lahko noč in šla domov, počutila sem se pa kot, da bi padla pod vlak. Nikoli še nisem dobila nečesa, kar bi me spravilo v jok, a vse je enkrat prvič. Ko sem prišla domov, sem tiste stvari spravila iz vrečke in nisem vedela kaj naj bi z njimi naredila, ker nočem, da me zbodejo vsakič, ko bi odprla omaro in jih zagledala na polici. Ko sem ta teden večkrat sredi noči gledala temo in strop, mi je padlo na pamet, da majkemi, da če sem poskušala biti kar sem bila, biti vedno tam, ko me je rabil, majkemi, da mi ni treba tega kar tako požreti dol in naj tiste stvari gredo nekomu drugemu in mu mogoče prinesejo malo tistega veselja, s katerim sem jaz preživela svoj čas z njim. 

Tisto flaško vina je tako že dobila Košarkašica in sem ji jo v petek obesila na garažna vrata. Malo je očitno posumila, da bi utegnila biti jaz, ker sem zvečer dobila sms s katerim me sprašuje, da če sem ji kaj na kljuki pustila … in jaz nazaj, če ni blatnik od mojega avta, potem nisem bila jaz. In ona nazaj, ne je bila flaška vina in potem jaz nazaj, čaki in taka garažna vrata, kjer ti na kljukah rastejo flaške z vinom, misliš zamenjat, ker ta teden je rekla, da ji pride majster nova vrata pomeriti. Skratka, Košarkašica bo znala  flaško vina pretvorit v dobro večerjo z veliko smeha in s tem se bom jaz počutila, da je isti moj čas v2017 nekaj pomenil, tudi če mi je potekel rok trajanja.

Tiste generične pakete, kjer v akciji dobiš skupaj dva čaja in skodelico, sem razfršolala in ups, ena skodelica se mi je »po nesreči« razbila, ker sorry res ni bila čisto nič lepa. Ta drugo sem sinoči nesla Piki Nogavički, da bo zdaj cel teden pila iz nje čaj, ker naslednji ponedeljek prihaja uradni preizkus najinega treniranja angleščine. Ostale čaje in Merci čokolado sem spakirala nazaj v darilno vrečko in jutri zjutraj jo bom obesila na vrata, kjer domujejo čistilke, ki čistijo stavbo kjer dela in na vrečko sem jim napisala zahvalo za njihovo dobro delo in ga podpisala. Res sem se trudila brisati njegove temne misli in mu stati ob strani, ko mu je bilo hudo, naj bodo zdaj tete, ki skrbijo, da ne umremo v lastnih smeteh, upam vesele, da nekdo opazi njihovo delo in se bodo malo posladkale. 

Obdržala sem en čaj, ki ima okus po figah. Fige imam res zelo rada, ker vedno, ko jih jem, vem, da je poletje, mi je toplo in sem vesela, pa naj me spominjajo nanj. In odločila sem se, da bom verjela temu, kar sem začutila med najinem druženju. Bilo je lepo in res se mi je zdelo iskreno. Še enkrat me je izučilo, da moraš človeka res precej časa poznat, da ga res spoznaš, ker v besedah je vse mogoče, kaj dejansko je, pa pokažejo šele dejanja. Če misli, da je na to lahko ponosen, potem sem ga res čisto narobe ocenila. Bom že preživela, danes sem šla na en krog in ga poskusila izdihat iz sistema in vem, da bo vsaj dan bolje. 

Če sem že pri ljudeh in dejanjih. Odločila sem se, da bom čaj pila iz te skodelice …

Tudi ta je bila darilo, ki sem ga dobila prav na isti dan. Tudi to mi je prineslo solze v oči, a iz čisto drugačnega razloga. Očitno je Strojnica začutila kdaj mi ga mora dati. Njen tajming in vse ostalo je bilo izjemno in mi pomeni veliko. Zvečer sem potem izstrigovala, ker tako se najlažje odprogramiram, da manj mislim in imam občutek, da imam škarje in platno v svojih rokah …