PRAHA, PRAHA

Procházky po Praze oz pohajanje po Pragi.

Vse se začne tako, ko kmalu po novem letu Adria da v prodajo presneto poceni karte za Prago, ki so tako zelo poceni, da so celo cenejše od vlaka in da 50 min v zraku niti ne primerjamo s 6 urami sploščene riti na vlaku in seveda Orientalko, ki je takoj bila za podaljšan vikend, ki je bil splaniran za zadnji vikend v prestopnem mesecu in potovalne aktivnosti so bile takoj usklajene in dogovorjene. Moja skrb so bile karte, njene hotel in jaz naštudiram logistiko kako iz letališča v mesto, ki je mimogrede Čehom kapo dol. Enostavno vzameš AE avtobus in v rok 30 min si za cele 3 Eure iz letališča na glavni železniški postaji v središču mesta.

In že v sredini januarja, se je enega petka, ko sem jaz bivakirala boma, ker sem fasala en virus, ki je s sabo prinašal tisto dvo dnevno orto inenzivno drisko in si nisem upala več kot dva metra stran od zavetja domačega wcja, se je nakazalo, da ponedeljek 29.02. bi znal biti malo povezan s petkom trinajstim, ker so mi z Adrie javili, da je povratni let Praga - Ljubljana odpovedan in so brezplačno in nadvse prijazno ponudili, da naju prebukirajo na drug let. Ker sem takrat že vedela, da sem sva datumsko omejeni, sem med nadomestno zgodnje jutranjo in večerno opcijo, seveda izbrala večerno, ker je to pomenilo praktično še cel ponedeljek več Prage, kar seveda pomeni tudi čas za šoping in kakšno kafe več in v upanju na razumevajoče šefe, naj bi tako bilo vse čisto kul.

No potem se je zgodil še preostali svet, kar pomeni živčne Francoze na misiji prepričevanja jih v "saj bomo, samo še ne vemo kako" in to tik pred odhodom in nova karta je pomenila povratek opolnoči za glih toliko, da lahko upam, da mi doma ne bodo porabili vse tople vode in da preko obvoza skozi kopalnico še kufer zamenjam in od tam naprej v torek po hitrem postopku naslednje jutro v Nemčijo in po povratku za desert še invazija Korejcev, a sem si mislila, ah bo že in o tem ne bom razmišljala, ker ...

... je Praga na sončen dan res tako zelo lepa. Sploh, če jo gledaš od zgoraj dol in se ti zdi, da ti svet leži pod nogami.

 

Vedno sem si želela s topom sestreliti en grad. Skoraj mi je uspelo in to za samo 20 kron. Zdaj, ko obvladam, bo moja naslednja misija naš parlament.

Temu bi lahko rekli primerjava med nekoč in danes. V primerjavi s fresko, je videti, da je bilo včasih v Pragi bolj megleno. Žal je tudi najino sonce trajalo samo en dan, a vseeno je bolje eden kot nobeden.

Astronomska ura. Ki me bo vedno spomnila na to, kako sva se poskušali rešiti iz Alkimistove sobe in nama je po 1:06 min tudi uspelo. Definitivno priporočam Mindmaze.

Tudi pohajkovanje ni več tako, kot je bilo nekoč. Nekoč so ljudje imeli noge, zdaj so non stop priklopljeni na telefon, so na elektriko in imajo kolesa.

Ko bom imela vsega res poln kufer, bom zamenjala službo in bom zlat kip na Prešercu. 

Tudi, če ne izgleda, je to dejansko bil resen protest glede migrantske krize v Evropi.

Kot sem rekla, v dobi pametnih telefonov in sveta, ki postaja globalna vas, razmišljanje z lastno glavo in lastnonožna hoja postajata preveč naporni. 

Tu se z Ortentalko nisva mogli uskladiti. Jaz sem trdila, da sta dva Korejca, ki sta se poročila in zdaj delata tiste popolne poročne fotografije, ki jih bosta potem kazala vsem svojim prijateljem, da se jim bodo cedile sline. Orientalka trdi, da zgolj pozirata in mislim, da lahko vse skupaj zaključimo tako, da gre za zrežiran korejski zakon. Mi pa Orientalka dolguje eno pot, kjer mi bo nosila odbojnik.

Samo brez panike, je rekel Švejk. In takrat še slutili nisva, kaj nama pripravlja ponedljek.

 

Kafka bi se obrnil v grobu, če bi vedel, da so novodobni vozeči se turisti povozili njegovega hrošča. Še vedno mi naredi slabo, če se spomnim na Preobrazbo. Obvezno branje, skozi katerega sem si pribrala eno nočno moro, da se bom nekega dne spremenila v hrošča. Fuj.

V bistvu ne vem kdo je bil ta možak, a presneto dobro je razmišljal: "Moje življenje je bilo fantastično ..." 

Ja, včasih si je treba vzeti čas. Za kavo in za klepet. 

Marionete, marionete, marionete. Smo. Žal tudi mi. So pa lepe, ane? Tudi mi smo :)

Nejegovo veličanstvo G. Smeh. 

Vila za 500 evrov, a 100% ročno delo in dajo jo tudi na kredit. 

Škoda bi jo ne bilo fotografirati. Ja taksiji v Pragi so rumeni. 

Kaj pa drugega, Jakobov most v soboto popoldan. Nobene gužve.

Popolna poza za tisto popolno fotografijo.

Kroglolovke, kar milo se mi je storilo. Spomini, spomini, spomini. 

Če smo že pri zrežiranem korejskem zakonu in ljudeh, ki ne hodijo več z lastnimi nogami ... No, človek brez lastnih nog je privozil nazaj odpihnjeno vlečko zrežirani nevesti. Na koncu so vsi ploskali in zagotovo bosta živela srečno v katalogu Poročiti se v Pragi, do konca svojih dni.

Koledar. Tudi jaz bi imela takega na steni.

Pravijo, da je Karlov most (jaz res ne vem zakaj meni zmerja pade na pamet, da je most Jakobov) most najlepši ob sončnem vzhodu in takrat ga ujeti v objetkiv naj bi bilo v kategoriji obvezno, ko si Pragi. Meni se je malo zalomilo in ja no, saj tudi 7:15 ni tako slaba ura....

Seveda je bilo treba prej čez Vencljev trg, kjer sem doživela, da mi je pomahal voznik tramvaja. Ali obstaja možnost, da bi se mi isto zgodilo v Ljubljani? Seveda ne, ker v Ljubljani ni tramvajev.

No, to je Jakobov pardon Karlov most ob 7:30. Žal so ga že pred mano zavzeli Korejci. Ea Korejka se je na mostu dobesedno preoblekla v poletno oblekico (pri malo pod ničlo) in čeveljčke in potem pozirala svoji prijatejici na vse možne načine in sklepam, da ima sedaj že novo sliko na FB profilu.

Je pa vseeno bilo par m2 lepe jutranje spokojnosti.  

In potem je tu tekoči Korejec, ki je očitno najel turistično vodičko tekačico in je potem prosil nakjučno mimoidočo, če ju slika kako tečeta čez most. Tudi za je zihr bila za na FB.

Žal ne vem kdo je ta gospod, ma klopco ima pa res lepo.

Fred in Ginger in rumena Škoda. 

O kako lepo je bilo, ko so bile nekoč ženske še okrogle in tudi takrat so podpirale tri vogale v hiši.

 Mostovi, mostovi in Vltava, ki je čisto nič ne zmoti.

Čert a Kača - Smetanova opera v nedeljo ob 11h dopoldan in zdaj vem, da se v Čehi tudi za v opero, tudi če je v nedeljo ob 11h lepo oblečejo in to velja za populacijo 5 - 99 let. Sem bila pa vesela, da tisti škornji, ki so zavzeli 35% mojega kufra niso bili noter stlačeni zaman.

Narodni Divadlo Praha in jaz sem zdržala celo opero in sem se lepo obnašala. Kot vsi tisti 5 - 10 letniki, ki so sedeli pred, za in levo in desno do mene.

In osvojili sva TV stolp še v tretji državi in ko zlezeva še na Krim, bova o tem napisali knjigo, ker se s svojimi vzponi na hribe, ki nosijo na vrhu TV oddajnik, uvrščava ob bok Vikiju Grošlju in to je mejnik v doseženo v petah oz nizkogorskem alpinizmu.

 Ah, saj če je razgled, besed res ni treba in se dobro, da je bilo oblačno.

 Najboljši je Kozel. Temen in žameten.

Tu se je potem začel ponedeljek 29ga, ki je tako kot, če bi bil petek 13i oz mali oglas, da podarim še čisto novo in neuporabljeno boaring karto za let Dunaj - Ljubljana za ponedeljek 29.02 ob 20:45.

Seveda je v ponedeljek popoldan v Pragi šlo kot po maslu  do letališča, kjer je ob 16:00 začelo rahlo snežiti in je bilo ob 19:10 toliko snega v zraku, da Austiran Airlines niso dovolili pristanka in ko jim je le ratalo in smo ob 19:30 že sedeli na avionu, je pilot rekel, da moramo žal 30 min počakati na defrosting in ko smo po 45 minutah čakali, da splužijo vzletalno stezo, smo potem po 1:45 ure spet čakali na drugi defrosting in potem, ko smo po 2:15 čakali v vrsti na dovoljenje za vzlet, smo po slabih 3 urah in po 3x po dva deci gratis vode, po vsaj osmih partijah črnega petra, ki je bil kupljen za ta zadnje krone na letališču in po vseh možnih sefijih, ki jih delaš, da preprečiš žulje na sedalu, le bili v zraku in v času, ko sem jaz mislila že biti doma v postelji, sem bila brez prtljage na Dunaju, kjer je edini šalter, ki je še bil odprt bil lost & found in kjer so nas celo že čakale boarding karte za nadomestni let.

Ja, moram povedati, da vmes smo namreč izvedeli, da je upanje, da nas bodo dali na prvi jutranji let Adrie iz Dunaja umrlo že v Pragi, ker je pisalo na spletni strani da je odpovedan in so nas poslali v hotel čez cesto na ogled sobe, ker spati se itak ni več splačalo ob dejstvu, da smo 6:40 imeli prvi boarding za let v Zurich, kjer bi morali ob 10:00 vzleteti za Ljubljano in ker je bilo napeto, sva si preventivno naštimali tri budilke, ki so začele zvoniti od 4:55 do 5:10 in jaz itak do 2:00 nisem mogla zaspati in ko z Orientalko prideva čisto zalimani ob 5:30 na Dunaju na letališče, mi reče, če hočem vedeti kakšno je vreme v Zurichu in tudi, če sem rekla, da nočem, mi je povedala, da sneži in glej ga zlomka, je res, a tolažila sem se z mislijo, da iz Zuricha nam še vedno ostane Rim in če pač ne bo šlo čez hribe, majke mi, da pridemo domov čez morje, ker čez Istro ni še nikoli resno snežilo. Popolnoma pomirilo me je šele, ko se je v Zurichu predstavila posadka in je bilo eno izmed imen ime, ki sva ga že slišali na letu iz Lj v Prago in se nama je res oddahnilo, ker sva se spomnili, da je to isti človek, ki naju je v petek zvečer spravil v Prago in sva bili prepričani, da naju je spravil v Prago, naju bo zirh tudi  nazaj domov.

Statistika: za let, ki bi moral trajati vsega skupaj 50 min, sva porabili 16 ur in dve dodatni državi.

In ko sem v sredo prišla v službo in so mi vsi ploskali sem tudi izvedela, da tisto o letu preko Rima bi se skoraj lahko tudi zgodilo, ker smo v torek pričakovali tudi ene kupce, ki so leteli preko Zuricha kakšnih par ur kasneje kot midve in glej ga zlomka, Ljubljanje in naše firme niso videli, ker so zaradi snega  ostali v Zurichu. 

Tako, da konec dober vse dobro in v vsaki svari je tudi kaj dobrega. V  torek mi potem mi bilo treba iti v Nemčijo, ker je šef po mojem javljanju iz Prage, Dunaja in Zuricha ocenil, da tudi če mi uspe priti do 15h domov in zamenjati obleko, vzeti računalnik in službeni avto, mogoče ni dobro dodajat še pete države v isti paket znotraj 12 ur, ker bi mešanje kultur lahko povzročilo kakšno diplomatsko katastrofo.

Ker je tudi malo manjkalo, da si nisem prigovorila dodatnega bivanja na Brniku, ker trenutno je na Češkem hit prodaja čokoladnih prigrizkov, ki vključujejo kanabis in itak, da je je bilo treba nakupiti to za spominke in potem, ko na Brniku sestopimo iz letala in se z busom peljemo proti letališki stavbi, sta se pred mano stala dva policista, ki sta spremljala neko skupino potnikov, ki so bili malo bolj eksotično južnega izgleda in ko z Orientalko tuhtavala, če bo mrbit tudi pogrešana prtljaga našla pot domov in jaz sem v zadnjem trenutku ugriznila v jezik in ne rekla »Ti posuš, sam a si predstavljaš, da odprejo najine kufre, ko bodo iskali kdo je lastnik in najdejo not vso tisto čokolado s kanabisom?«

Fotografija spodaj je sposojena in je prijazno darilo zgoraj omenjenega pilota in spodaj se vidi Vogel, ker pomeni, da smo že skoraj bili doma in ljubo doma kdor ga ima.

Po 16 urah potopovanja na razdalji za biti 50 min v zraku, je to najlepše letališče na svetu.

In tako te potem prijatelji pričakajo doma. 

The end.