POST-VELIKONOČJE

In ker mi spet kronično primanjkuje navdiha za likanje ter čiščenje wcja in kopalnice in vse ostalega, zato torej raje sedim tu, se pretvarjam, da tipkam in čakam na čudež iz tv reklame, medtem ko cilit bang stoji na umivalniku in naj torej, da sam od seve tisto belino od sebe. 

Če smo pri reklamah, nekako so edini program, ki ga še vidim včasih, zvečer na tvju, če se že lotim, da bi pa kaj pogledala in zato sem tudi ugotovila, da je čisto brez veze, da kupujem nov tv, čeprav so v sedanjem, ki ima mimogrede že lepo častitljivo starost, crknili neki tranzistorji in se slika preklaplja iz zelene na bolj ali manj zeleno. Ma, za zaspati zraven, je tudi zelena slika čisto dobra, če pa tv uporabljam namesto radija, mu pa sploh nič ne fali, ker črna barva ekrana pobije ta zeleno.

Še enkrat sem vstala eno uro prej na Veliko noč in bila pri tem čisto sveža in budna. Očitno moj bioritem živi z letnimi časi in ko je tema, mi jutro ni ta pravo jutro in se moj sistem dlje časa pobira. Torej, moja jutra se bodo pričela zdaj, ko se bo danilo pred 5 uro in mislim, da bom letos spet obudila tradicijo jutranjega obhoda preden se odpravim v službo, se pa še odločam, če bodo to superge ali gojazarji. To mi je lani manjkalo in ker se letos moja kolena počutijo bolje, bom tvegala, da si spet kaj pokvarim, a bom to poskušala delati zmerno in po pameti.

V glavnem, Velika noč je res lep praznik, ko se je Angela Markel, po dolgem pol leta, spet malo pripeljala pogledat svoje korenine in smo ujeli par uric klepeta in eno kavo in jaz sem šla tja peš. Celih 7 km tja in 9 nazaj in časovno nisem bila slaba, ker ob predpostavki, da ko sem z avtom, na srečanje zamudim povprečno 7 min, sem peš zamdila 9 min. Opažam pa, da Condolizza Rice vedno bolj govori in majkemi, da če se lotiš, potem lahko narediš znanstveno razpravo iz kuhanja mineštre, ki jo mimogrede kuha ene toliko pogosto kot jaz, kar seveda pomani, da obe ne-kvalificirava za gurmanskega Masterchef ocenjevalca in tisto zelenjavo, ki jo tako predelava, lahko komot sami in ob sužbi lastnoročno vzgojiva na balkonu. Ampak pomembno je to, kako to pomembno poveš in potem korenje ni več samo korenje in krompir ne krompir in vse postane tako zelo organsko in pika na i je lovorov list. Verjetno je bilo nekaj v hormonih, a organske filozofske debate mi res obležijo v želodcu in jih potem težko prebavim in potem se jih še spominjam skozi vsak hemoroid posebej. 

V trenutkih, ko se sprašujem kam za boga sem zavozila svoje življenje, da mi stvari, ki se nekaterim zgodijo čisto same od sebe in ni to stvar cepljenja atomov in jedrske fizike, so potem tudi taki trenutki, ko sem vesolju hvaležna, da se mi ni treba zagovarjati pred sosedstvom, fundamentalistično ženskim klanom in konzorcijem, ki se občasno dobiva na kavi in gloda kosti drugih, za moje potice, kjer mimogrede, je tudi moja velikonočna izvedba, ratala s strelsko linijo za obstreljevanje z rozinami, pa za to, če korenje v mineštri tenstam ali ne in kakšno je moje politično prepričanje glede oljčnega olja, ali pa koliko marmelade skuham na leto in čeprav sem v 4 razredu osnovne šole izbrala imena svojim 3 otrokom, se mi zdaj vsaj ni bati, da bi vrgli po meni, ker bi jih vzgajala po principih, ki so 30 let za časom in bi jih pokvarila in bi me skrbelo kako bodo preživeli, ker če bi bili po mami, bi definitivno bili daleč stran od prespektiv za držanje bika (oz življenja) za roge in za vse obvladat v nulo. 

Se mi je pa odvalil en kamen od srca, ker potek nekega dogajanja v lanskem letu, ki mi je v večerih jesensko zimske vlažne depresije puščal velike dvome, če sem se res prav odločila, da se nisem pustila prepričati nekim besedam, ki so sicer prihajale od človeka, ki se mi zdi generalno čisto ok, a nekako nisem mogla verjeti temu kar mi pravi. Pa sem se res trudila in potem se mi je zdelo, da pomena besed ne čutim, ker se mogoče premočno trudim razumeti. 

Pišuka Poldi, da se je včeraj res izkazalo, da je šlo za seznam, za zbiranje kljukic in ker če bi tisti občutki res bili lepi in pravi, kot mi je bilo takrat povedano, se jih je dalo v treh mesecih presneto hitro zamenjati in svoje kufre vseliti k naslednji na spisku in itak, da se mi zdi, da sem že jaz bila kvečjemu kakšna št. 4 na tistem spisku. In če zdaj pomislim, da sem od takrat vsaj tri mesece razmišljala, da sem mogoče zaradi moje obsesije, da najdem nekaj dobrega v nekem drugem človeku, kjer še vedno sama sebi trdim, da sem to delala zato, ker ljudi ne mečem stran, a kar je bilo preveč je bilo preveč in tudi moje potrpljenje ne traja večno, tudi če je skoraj že tako kazalo in da sem mogoče se zaradi začaranega kroga in naslikanosti v eno staro sliko,  napačno odločila in nekaj spregledala in zato ne začutila žameta tistega večera, ko mi Idrijca ni pravila, da je to to in je čisto brezbrižno tekla dalje in tudi jaz sem potem vedno brezbrižno hodila mimo tistega mesta, brez želje, da bi tam postavljala kakšen spomenik in da zakaj mi šesti čut pravi, da zbiram pike … Še Merkatorjevih ne in če pomislim, da kdo kaj takega počne z mano, dobim pike in lahko bi tudi bila tiho in si mislila svoje, a sem se odločila, da ne. Bom zinila, pa če se ves šoder iz vesolja potem usuje name.

 

Ker mi je bilo potem v sredo žal, da nisem v ponedeljek zvečer zinila, čeprav sem imela občutek, da je nekaj zelo narobe pri sopotniku, ko smo šli se izkrcat v tistem delu Normandije, ki je bilo v planu A predvideno za dan D. In potem mi je bilo v sredo žal, da sem bila v torek zvečer tečna, ker sem bila utrujena, potem ko sem vozila nazaj iz Benetk in sem si želela samo spat na zadnjem sedežu in ne misliti na nič in se čim prej preslikat pod domači tuš in v domačo posteljo, ker za prmej, da ne grem nikamor več z letalom, ker smo za las zgrešili štrajk v Parizu in smo že skoraj obsedeli eno uro v Benetkah in potem smo se komaj ločili od letališča v Parizu in moja zadnja plat ima še vedno vzorec z letalskega sedeža. Jutro potem nekje zahodno, precej daleč gor v Franciji,  po dveh čajih s Cejlona in po enem kapučinu s kakavom, zdaj vsaj vem, da lahko verjamem svojim občutkom.

Zdaj razumem, da nekateri v bolečini čisto umolknejo in se umaknejo v svoj svet in za naslednjič bom vedela in upam, da se ne bo zgodilo preveč kmalu. Se mi pa zdi, da mu je veliko pomenilo, ko nas je zagledal, da smo prišli reči zbogom njegovi mami. Tudi tam smo potem samo brez besed stali tistih dvajset minut, a mislim, da smo s tem vse povedali. Me je pa presenetil mladi šef, ker tisto kar je pa povedal, je bilo čisto pravo za trenutek, ko veliko čutiš, a res ne veš kaj bi rekel. 

Življenje gre dalje pravijo. Ja no, pa dajmo mu pustiti, da gre. Zdaj vem, kako so se Francozi maščevali Nemcem za 2. Svetovno vojno - Izmislili so si 1 dcl točenega piva in predstavljam si članke, če bi se tovrstna izvedba pojavila na Oktoberfestu.

Nekaj, kar mi je bilo podarjeno za srečno pot. Točno v pravem trenutku, ko kakšen strah hoče zrasti prevelik. Pa sem spet tam, kjer je treba čutiti in ne samo gledat in poslušat.