DAN D OZ IZKRCANJE MALO NIŽJE




Medtem, ko se bo to objavljalo bom jaz uprizarjala reprizo izkrcanja v tistem delu Normandije, ki je bilo v planu A predvideno za dan D, a so se potem premislili in ga prestavili malo višje, kjer je vreme bolj otožno in obala bolj položna. 

Misija dajmo narediti, da bo mogoče oz še ena iz niza saj ni res pa je in ko gre kaj narobe, bo šlo vse po spisku in bognegaj, da jutri zaspim 3:30 uro, ker sem jaz avtobus, ki ob 5:15 pobira na prvi postaji in potem ob 9:25 iz Benetk poletimo proti Parizu. Četa, ki se bo borila za našo stvar oz opravičevala za nekaj, kar bi moralo iti serijsko pa ne gre, je skromna. Ko se preštejemo, smo točno trije in zadaj za nami ostaja pojedina vseh brihntih in pametnih in ki ti dvignejo pritisk v nedeljo na tešče, ker ne moreš kaj, da ne talefonu ne bi poškili na službeni mail, a ko potem ugotoviš, da imajo elektronska sporočila tako lepo tipko na kateri priše izbriši, pošlješ vse skupaj v tri krasne jasne in si misliš svoje in greš malo na zrak, ker nekateri ljudje pač očitno živijo za dramo in se imajo za rešitelje sveta in blagor njim in ne morem jim reči, da naj počivajo v miru zato, ker ne, ker nesporni zmagovalci oz kralji dram pošiljajo maile v noči iz sobote na nedeljo ob 2h zjutraj. 

Me je pa moj sopotnik vprašal, če bomo v Parizu videli Eifflov stolp in moje pojasnilo se je glasilo tako: »Glej, če ga bomo videli iz avta, potem to pomeni, da smo na poti iz letališča na cilj, ki ga moramo prepričati, da prihajamo v miru, da rešitve za problem nimamo, a se res trudimo in jih prepričati v to, da se želimo postarati skupaj z njimi in potem priti tudi živi nazaj, ker imajo naši šefi še  velike (predvsem pa obsežne in delovno intenzivne načrte z nami), res močno zgrešili in se peljali v napačno smer. Če ga bomo od blizu videli iz letala, to tudi ne pomeni nič dobrega, ker zna biti, da ima pilot neko čudno fundamentalistično prepričanje. V vsakem primeru je bolje, da se tega stolpa izogibamo in naj si ga gre pogledat enkrat za prvi maj, v miru in z ženo.

In medtem se je zgodila pomlad s svojimi +15 stopinjami in to, da se v zraku čuti, da bo vse dobro in tisoč tistih drobnih stvari, ki ti naježijo kožo. Kako npr se je dobro šaliti s Poligolotko in potem je lažje prežvečiti in prebaviti kakšen res težak človeški primerek in zafrknjen dan. Tista kava ob nedeljah dopoldne, ki se potem zavleče dokler ni škatla piškotov prazna. Pa bučke iz zamrzovalne skrinje, ki če jih popečeš z jajcem, izpadejo kot nove. Pa ropot letala nad glavo in bela črta, ki jo nariše za sabo, ki me po novem samo še nasmeji in si mislim mogoče pa je ... Nikoli si ne bi mislila, da bom nekoč tudi sama potegnila črto in si rekla, da je čas, da obrnem novo stran in da bom čutila, da je bilo dovolj vsega in da je tako prav in si ne bom želela nazaj. Pa pogovori s človekom, ki je končno odkril kdo je in se zdaj da z njim končno res govoriti. Pa to,  da zvečer delaš plan, kako boš v prebujanju dneva šel na Porezen in potem ob petih zjutraj skleneš, da je dovolj, če je bil namen dober.

To je tretja iz letošnjega post novoletnega izziva »Žal nisem človek za neskončne telefonade in mi pogosto zmanjka časa za kafe, a vseeno te imam v mislih in vem, da je tvoj rojstni dan«



Prva je bila tale




Druga pa:


Četrta in peta sta v idejni zasnovi in nastaneta kmalu.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več