DIREKTNI PRENOS IZ PEČICE

Ta teden sem razmišljala kako bi temu črkovno besednemu vrtičku dala en višji namen, ki bi nekako utemeljeval njegov obstoj na medmrežju in delal svet boljši. Žal se mi žarnica ni prižgala, nisem prišla do zaključka in vrtiček do preklica ostaja tak kot je, malo zmeden in malo tako vsega po malo, kar mi prileti iz in v misli. Bi pa rada ja, nekoč imela enega takega, urejenega, dizajnersko spedenanega, z vsemi tisti fenci dodatki, ki se jih da dodati sem gor in bi imel prispevke, ki bi bili tematsko goloboki.

Ja, no. Nekoč sem si tudi želela, da bi za domačo žival imela gos, pa so mi rekli, da ni potrebe, ker jo lahko najdem v sebi in sem tako končala s pesjanarji, za katera še vedno trdim, da se nista vrgla po lastnici, ker jaz grizem ne (vsaj ne zavedno) in ne preganjam divjadi (kar je pri mojih letih in življenjskem statusu več kot očitno).

V glavnem, danes bom zbluzila še en zabluzen zapis, a danes res ni moj dan in hočem, da se to tudi bere. 

Med tem, ko to pišem, ne gledam skoke, ampak direktni prenos iz pečice, kjer se peče drugi kulinarični zajeb današnjega dneva. 

To je Anino pecivo Na suho, ki tudi približno ne bo tako kot Anino. Presneto pa tako že od prebranja njenega recepta in že cel teden sanjam o kombinaciji hitropotezne gibanice, ki je za kremšnitami, mimogrede za moje burbončice, moja ultimativna tolažba, ki popravi še tako zasran dan in ki ostaja tradicionalna specialiteta, ki je moje kulinarične sposobnosti, iz stališča verskega prepričanja, ne bodo kvarile in jo zato predvsem in samo z velikim spoštovanjem jem vedno in želim si še večkrat, ko jo pripravijo drugi, ker moje versko kulinarično prepričanje je, da s svojim kuhinjsko tehničnim pristopom ne kvarim jedi, kjer so recepti zapisani na več kot eni strani.

V glavnem, tole na suho se mi je zdelo najbolj blizu, kar jaz upam priti gibanici in tudi, ko se bo direktni prenos zaključil, bom še vedno ostala precej daleč od uresničitve želja. Se mi pa vsaj dozdeva kje sem zafrknila, a potem ko bom cel teden tole jedla, močno dvomim, da si bom želela ponovno poizkusiti in preveriti in potrditi mojo teorijo zafrkancije.

Seveda je tu še zafrk dneva številka 2, kjer že cel teden sanjam vzhajane štruklje in kjer običajno nimam večjih dram, a glej ga zlomka, ravno danes. Potem, ko smo dopoldne imeli hišni tim bilding, ki je vključeval še zadnje zimsko žaganje drv in kjer se celo nismo skregali in kjer smo celo končali in pospravili do časa, da sem lahko pred fobijo delanja štrukljev, rešila gospoda očeta, ki ima še predpisano kuhalno / pralno / likalno terapijo okrevanja po operaciji kile in ki si je od vsega in izmed vseh nas danes najbolj želel žagati drva, a je bil žal obstojen na suport fizičnim radnikom in na kuhanje kosila. Na koncu med kuhanjem na pari ustvarim kup nečesa, ki je spominjalo na izbruh vulkana in tudi po celi uri kuhanja, je bilo testa vedno več in vedno manj je bilo kuhano in na koncu smo za kosilo jedli klobase, znef in kruh in jaz sem si predstavljala, da ko si res lačen, je vse tako dobro kot štruklji.  

No zdaj imam dve kulinarični mojstrovini, ki sta mi ne-polepšali to soboto. Približek gibanice na suho, ki se je skuhal namesto spekel in vzhajane štruklje, ki so najprej bili krepko vzhajani, potem skuhani in na koncu še prismojeno zapečeni.

Mogoče bi zdaj dala prati še en stroj belih cunj, ker vem, da bom noter zihr zamešala en rdeč štumf in bom imela kolekcijo rožnatega perila in to bi se skoraj spodobilo, ker je pomlad danes tako ostro zamešano dišeča v zraku, da ko vdihnem, jo čutim v vseh sklepih. Končno je prišla in komaj sem jo čakala, tudi če zima ni bila kaj posebnega.

Zdaj se grem tolažiti v motovilec in si predstavljat, da sem motovilka. Če imam vile in sedim na motorju to zares sem. Presneto, še vedno me res zanima kako Ani vse uspe ...