STATUS: VMESNO OZ MALO ČEŠKO

To je še vmesno, do tistega za kar prejšnjo nedeljo še nisem točno vedela kaj bo, naj bi pa bilo ob tednu osorej vse za mano in torej, to bo jutri zvečer.

Prvi del in to je Misija Češka sama z avtom, je za mano in zdaj imam občutek, da je moja rit za 15° bolj ploščata in moj pogum za podobne prihodnje misije precej večji in v bistvu sem naredila nekaj dobrega za žensko ne-tehnično gibanje v naši pisarni, ker sem dokazala, da kar je treba, tudi me zmoremo. Sicer pri osmih A4 sprintanih načrtih iz google maps, za vsak primer, če bi GPS Francka v kakšnem delikatnem trenutku odpovedala sodelovanje, za kar sem potem nekje na poti ugotovila, da bi mi res bolj ne pomagali kot ja, ker google glede na svet čisto iz drugega zornega kota kot GPS Francka in bi rabila kakšen teden ali dva, da bi se na tistih listih našla, a občutek sem imela res dober, ko sem jih basala za s sabo v torbico. Še ena dobra stvar je posledica printanja print screen načrtov in tu oznanjam, da sem po 4 mesecih iskanja, na tipkovnici domačega prenosnika našla tipko print screen in ne morem verjeti, kako sem lahko še 4 mesece gledala vanjo in je nisem videla in to dokazuje, da ima Mali Princ še enkrat prav in je bistvo res očem nevidno.

Pa tudi preden sem odšla na pot mi je celo vklopilo, da Češka ima še tiste lepe Krone in ko sem jih držala v rokah, se mi ja malo stožilo po dobrih starih bom rekla Tolarjih, v resnici pa mislim na Dinarje.

Potem, ko sem dala skozi tisto travmo, ko ne voziš svojega avta in ne preoznaš ¾ tipk na avtomobilski armaturi in ne moreš najti kam priklopiti GHS Francke, ker je vse stilistično tako zadelano kot plastična operacija na ženskem frisu in ko se odpelješ, ugotoviš, da tudi trema popušča in samo voziš. Pa saj ni tako, da je bila to moja prva dolga vožnja, le tokrat sem bila čisto sama in ko sem šla sem šla … in je šlo, do Dunaja b.p. Tam na Dunaju, kjer se ti ceste razcepijo na 4 strani in je GPS Francka od mene hotela, da zavijem desno, a se držim leve, sva imeli mali nesporazum in sem jo obtožila, da ne ve kaj hoče in šla na strogo na desno in pokazalo mi je odlično naravnost proti Slovaški in ko me je potem začela obračati in mi je rekla, da naj na naslednjem izvozu grem desno, je bilo glej ga zlomka je že, daj hitro zavij desno in sem končala točno na gradbišču, ker glej ga zlomka, so izvoz gradili prav zame in ker niso vedeli, da bom tako kmalu prišla, ga še niso zgradili in delavci so že šli domov tako, da ni bilo nikogar, ki bi ga lahko vprašala, da kako pridem nazaj na avtocesto, če se hočem izogniti samomorilski akciji, kjer rikverc zapeljem nazaj dol v času hude ure oz časa, ko se vsi vračajo iz službe, ker je GPS Francka ostala čisto brez besed in to sem vzela za njeno priznanje: »Oprosti, sem jaz zajebala.« Ko potem sedim tam v avtu in tuhtam koga lahko v tem primeru pokličem, da se razjokam nad svojo usodo oz na čakam do jutra, da pridejo gradbinci nazaj na šiht in potem se mi posveti, da pa saj si vendar gledala celo prvo serijo CSI Miami, torej išči sledi gum, ker nekje morajo tudi ti gradbinski kamioni priti nazaj na avtocesto in glej ga zlomka, po tistem, ko sem obvozila neke količke, kjer si štejem zelo v plus, da ob njih nisem podrgnila avta in se prebila skozi nek provizoriš nadvoz, ki je bil sicer še 1,5m višji od strehe avta, a glede na to, da sem za na pot že dobila Passata s počeno prednjo šipo, človek nikoli ne ve, kaj lahko pade dol z neba, je sledila Eureka! Sem našla izvoz v gradnji nazaj na avtocesto in moje zmagoslavje je bilo tako veliko, da bi se v Brnu niti ne ustavljala, ampak bi se peljala direkt naprej do Moskve.

To, da so mi potem hotelu v Brnu trdili, da nimajo moje rezervacije in da mi je naslednje jutro pri izvozu ven iz hotelskega parkirišča avto 3x ni hotel vžgati in da v Brnu ni jutranjih konic zaradi katerih bi po pol ure čakal v zastojih in da te ljudje dejansko spustijo pred sabo na cesto, ko vidijo, da bi se rad vključil v promet, je nekaj, kar bi res rada položila Ljubljančanom na srce in nikoli več ne bom stokala zaradi dela na cesti, ker saj so mi že ljudje h katerim sem šla na obisk razlagali, da naj bom pripravljena, ker je na Čeških cestah veliko dela na cesti, ki traja večno in ko se npr pelješ po odseku avtoceste, kjer te trese kot, da si mlečnišejk. Ma ne, pri nas so ceste res krasne in še ta naša vijugasta, ki pripelje v Severno Kalifornijo, je čista desetka.

Na splošno pa tisti majhen pikec, ko sem celo kaj lahko videla med tankbencin postankom v Mikulovu in večernih sprehodom skozi staro Brno in sproščanjem oči med vožnjo, zdaj prilepim zraven en zelo všečno in citiram Švarcinegerja: »Ill be back!« in tu je res samo ena v spomin na tiste dobre stare čase, ko so škode še bile samo škode in niso posledica stoletnih ujm, ki se dogajajo na vsake štiri mesece. Je pa ta spodaj tudi tam gor res redkost. Zdaj so po cestah njene nečakinje Superbi, pa sestrične A6, A … v drugem kolenu iz družine Audi in BWM žlahte ne bom niti omenjala. Vsi smo tam tam, če se moram odločiti med zdravo pametjo in avtom, bomo kupili avto.

Ob povratku domov, kjer se je izkazalo, da je Češka dežela, kjer samo dežuje in je mraz, medtem ko se doma vreme gre vesoljni potop II., je bilo tako prisrčno videti, kako me je bil šef Velikoroki res vesel in mi potem razlagal, da že ko sem že šla, je pomisli, da mi ni rekel nič spodbudnega za na pot … presneto in jaz sem se mu pozabila zahvalit, ker se je spogajal z Dalajlamo, da so vsaj simbolično skompenzirali prvo posledico novega hišnega reda, ki je izbris nadur in to pomeni, da se bom na Dan spomina na mrtve lahko spomnila na vse, kar bi lahko drugega v življenju počela v dveh izbrisanih delovnih mesecih in kjer vem, da se simbolična kompenzacija ni zgodila po navdihu Dalajlame osebno, ker  Dalajlami včasih v očeh včasih vidim, kako se mu vrtijo Evrčki in ker, ko mi je ob prisotnosti Velikorokega oznanil, da naj se fokusiram na simboliko in ne na višino kompenzacije in da, ja, pravila veljajo za vse in vse nadure bodo brisane pri vseh in ko me je potem vprašal, da če sem ok in sem mu rekla, da dragi Dalajlama, naj te ne skrbi, da se bom zaradi tega šla vreči skozi okno, ker je že stavba pametno dizajnirana in se oken ne da odpreti in presneto, da sem čem preživela več ponovitev s človekom, ki je vedno za sabo pustil Puščavski vihar, bom že zdaj tudi to. No, ok tisti del s Puščavskim viharjem sem si zgolj mislila zase, ker občasno še razmišljam o njem, ker mi res ni jasno, kako sem lahko nekoga tako napačno presodila, ker še vedno mislim, da vsaj en malo pa znam ljudi prebrati, ker precej enih stvari začutim in res ne razumem katere mere se ljudje lahko o sebi pretvarjajo o tem kaj so v svojem mehkem jedru, da bi dobili kaj od tebe.

Ta enigma bo očitno umrla skupaj z mano, a glej, se bom vsaj imela na stara leta s čim kratkočasiti, ker vem, da križanke takrat ne bodo več obstajale. Lahko pa zagotovo trdim, da najbolj mične stvari na predstavnikih močnejšega spola so hrbtenica (ne dobedesno in kjer za besedami vedno ostane nekaj zelo konkretnega), dlani in tisto, kar mu sije iz oči. Puščavniku je očitno življenje omehčalo kosti in mu zdaj omogočajo, da se zavleče v luknje in tam ždi dokler misli, da ljudje niso pozabili njegovega izginotja v slogi skisanega mleka in v ko-bom-velik-bom-vedel-kaj-hočem-slogu in potem prileze in se pojavi, a ugotavljam, da se je tudi vstajanja od mrtvih mogoče naveličati in si samo še misliš: »Ma, daj, ne že spet! Daj pojdi nazaj v tisto svojo Afriko in tam ostani.«

Ne vem pa zdaj kako naj si razlagam tisto Daljalamovo skeniranje z očmi včeraj, ki je malo čudno dolgo trajalo glede na to, da tam kjer sem stala, nisem stala sama in je očitno preverjal stanje mojih notranjih organov, ker verjetno me spet rabi kot blagoslov na misiji naredite moje planske podatke take, da bo tisto, kar bom kazal svojim šefom tudi dejansko pravo in od vseh strokovnjakov, ki jih ima okoli sebe iz nekega čudnega razloga rabi še mene, da sem njegova varovalka, ker očitno res imam nadnaravne sile za rudarjenje po podatkih. Saj tisto kar sem mu našla tik pred odhodom na misijo mi je bilo malo v duševno tolažbo in je malo pomirilo notranjo napetost v meni.

Je pa tako, da če ga je zanimalo stanje mojih notranjih organov, bi mu komot pokazala mojo čisto svežo krvno sliko, ki po mnenju osebne zdravnice kaže kar solidno in torej pomeni, da moram občasen občutek, da izstopim sama iz sebe in moj duh visi v zraku pripisati izgorelosti in izpadanje las bi lahko bilo le to, da je to neko 7 letno obdobje, ko se ti baje lasje zamenjajo, ma jaz mislim, da če bo šlo tako naprej, bom za novo leto s čisto novo balin frizuro, ker sem kot živa upodobitev jeseni, kamor grem so za mano lasje, kamor pridem pustim za sabo lase in občutek ob tem ni jesenski.

Odločila sem se, da si bom za simbolično kompenzacijo kupila nove Alpinine gojzarje in to bodo tisti na katere bom pazila in jim bom uporabljala zgolj za relacije, kjer končaš na visokem razgledu in jutri  grem zgoret na 21km in če me danes še eden vpraša oz mi karkoli reče glede maratona, ga ugriznem. Resno. Sem bila že zelo na meji, ko je kolega Košarkar  zahteval naj dam svojo napoved za čas, ker mladi in zagnani so iz tega naredili pisarniško stavo in zdaj preračunavam koliko mi bo ostalo, ko v torek plačam gojzarje ….

Že kar precej časa ni sem zjutraj po radiu slišala česa, kar bi bila pripravljena vzeti s sabo skozi dan. No, včeraj sem. Malo se mi toži po poslušanju Češčine, ker presneto, da to ja pa jezik, ki bi bil zame, kot, da bi bilav Arabeli v živo in Čehi poznajo Žižka in malo me je bilo sram, da ga jaz zelo švoh.