OKTOBRERFEJST



Presneto, da premalo pišem. In ne vem kam mi izginjajo dnevi. Imam še v spominu, kaj sem hotela zapisati zadnjega tedna  avgusta, ko je bil tak tisti res popoln konec dneva, viola rožnato ugašanje sonca nad Jovornikom in bele sledi treh vzporedno letečih letal, mimo prvega krajca lune in od takrat naprej je čas resnično zdivjal, še bolj kot običajno. Postalo je čista navada, da se je navdih za pisanje nekje izgubil na poti od tam kjer se je zgodil in do tam, kjer sem v poznih večerih prižigala računalnik, da ga zajamem na list papirja. Tako vsak večer z obljubo danes pa bom … Ah no, saj bom pa jutri.

Ne bom rekla, da zdaj popravljam, se pa trudim, da nadaljujem, ker prav moram, ker je oktober in ker so tudi Indijanci držali svoje poletje. Naj bo. Leto se je odkupilo s tem, da je sicer povozilo vse letne čase, a je dalo na spored eno pravo jesen in to da me je ta teden samo dvakrat napralo, med jutranjim mletjem kilometrov v misiji »saj se bom preglodala skozi tistih 21km«, ki se bodo zgodile zdaj zdaj in nisem se še čisto odločila kaj me točno boli zdaj. 

Mogoče pogum? Ker ne glede na vse, vse okončine še premikam, bilo mi je položeno na srce, naj to počnem po pameti in naj se pri tem poslušam in imeli so prav. Kot tudi npr to, da ni dobri skočiti na prvo žogo, da je prav včasih uporabiti besedo na F. kot te kaj razkuri in učim se reči »ne«. Ne bom rekla, da mi vedno uspe, ampak pri »Ne ampak« sem že zelo dobra in treniram svoje ostre robove in nimam več pomislekov pred tem, da jih pokažem.

Majke mi, da jaz dodeljujem pravico kdo mi bo sral po glavi in čisto vsak je ne dobi več.
In včeraj zjutraj, ko je bila še tema, ko sem se odpravljala od doma in je tako zelo mehko deževalo v na cesto naprano listje, se mi je po žilah razlil en tak melahnolično sladek spomin na romanje po Škotskem. Tisti nekoč je bilo, ki se bo enkrat razlezel v še enkrat in tja daleč na zunanje Hibride, kjer so plaže neskončno prazne, bele in ocean, ki ne bo samo moj. Zdaj sem že tam, ko sem ga pripravljena dati na dva dela in ponuditi drugi del.  Zraven dam nasmeh in pod čela in pogled , ki malo prizna, da naklepa nekaj mehkega. Ingver, pomaranča, čokolada in trije trakovi iz svile.

Takrat, ko sije sonce, je kulisa okoli mene čisto zadosti in za požgižgavanje ne rabim glasbene podlage.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več