STATUS: FINALE

Danes se valjam na lovorikah svoje zmage same nad sabo in valjam se tudi zato, ker stopnice za navzdol niso ravno moje prijateljice, a glede na to, da sva jaz in moj duh družno premagala telo, je vredno dvakrat pomisliti preden izberem položaj, kako se bom usedla na WC školjko, ker moje stegenske mišice se še spominjajo, da so včeraj pretekle 21km v času, za katerega do danes zjutraj nisem vedela, da je bil hitrejši od g. predsednika Republike Slovenije in v cilju mi je gospod župan Ljubljane dal »gimme five«. Od sinoči si zato nisem več umila roke, žal pa ni videti, da bi se mi pri tem prijel kakšen evro. Mislim tudi, da si zaslužim članek v Lady, kjer ne bo pisalo o tem, da sem na 17km resno razmišljala, da bi enemu otroku, ki je navijal ob progi, sunila skiro, a ko sem preračunala, da nimam več dovolj moči, da bi na skiroju potem pobegnila pred njegovo mamo, sem se drzni tatvini odpovedala in sem raje peš sopla še preostalih 4km. Ja, na 16km se mi je tudi uspelo skoraj utopiti na kopnem, v kozarcu vode, ki je bila deljena kot okrepčilo na progi in ki sem jo najprej inhalirala, se potem skoraj utopila in preostanek celo nekaj tudi popila. Med navijači definitivno zmaga ena mala punčka, ki je tam nekje v Kosezah ob progi navijala za očeta in tekačem ponujala pol sendviča. Danes smo potem z Košarkašem in Grafikom tuhtali, če je bila mogoče noter čajna salama, ker če je bila, potem je bilo škoda zamuditi tako dober sendvič tudi, če so potem na Večni poti pekli čevapčiče. 

Ampak kakorkoli, zmagajo The Stroj na štartu, ki te kar odstrelijo do križišča z Dunajsko, kjer potem v daljavi ugledaš Smelt in pomisliš: »"resneto, saj prvič obrnemo nazaj dol šele tam daleč zadaj za obvoznico in jaz niti ne vidim še do tam" in potem šteješ križišča in ugotoviš, da je Dunajska kot ena dolga kurja čreva in ko tam obrneš in si misliš, da si že na polovici, te naravnost v glavo za zadene tabla za prvih 5 in ko prideš do 10ke in tuhtaš, če te ne mogoče malo tišči na WC in se sprašuješ, če bo za zdržat do konca, ker kemičnih wcjev na poti ni bilo videti, ko pritečeš za kolegico, ki je na misiji 42 km in ti takoj malo odleže tudi pritisk v mehurju, ko pomisliš, da tam kjer bo zate konec, bo ona morala še enkrat toliko. 

Ampak, ko zdaj kot Usein-ka Bolt naše pisarne, zmagoslavno gledam nazaj, bi verjetno na začetku lahko tekla malo hitreje in bi se mi roke prej ogrele, ker vse do konca Dunajske sem si želela, da bi moj dres imel žepe in nevoščljivo sem pogledovala k sotrpinu na desno, ki je na rokah imela take lepe pisane nogavice.

Kakorkoli, zdaj sem pisarniškemu Filozofu dokončna zamašila usta in ja, zdaj sem mu dokazala, da tudi če sem že skoraj za na odpad, še vedno prelaufam 21ko pod 2 urami in zato sem danes imela ljubi mir pred njegovimi modrostmi in v njegovem svetu sem zanj prenehala obstajati, ko je še slišal, da sem 9 let mlajšega Košarkarja prehitela za cca 30 dragocenih sekund. Ker enkrat Avgusta sem si prisegla, da pridem skozi pod dvema urama, pa če imam pustiti dušo nekje na asfaltu in naj se on in njegov mlinček za hrčke nekam pišeta. No takrat nisem še pomislila na to, da bi se lahko za ceno dokazati svoj prav lahko na poti utopila v kozarcu vode, a vse je očitno res enkrat prvič in še dobro, da v žici vode dobro plavam.

Nujno obvezno moram tudi zapisati, da tisto, kar sem čutila, da se bo zgodilo, se je in to točno takrat, kot sem začutila, da se bo in zdaj sem pomirjena sama s sabo, ker je potrjeno, da kljub vsem svojim dvomom, nekoga le nisem prebrala čisto narobe in da ta človek ima tudi srce, tudi če je zadaj več kot en mesec, kjer sem o tem imela resne dvome in sem si zvonila z Božičkovimi kraguljčki v glavi, da presneto, bi me pa ja že lahko izučilo, ker navsezadnje sem veteranka, ki je tik za na odpad, a je vseeno zmagala v svoji kategoriji v teku na sorazameroma dolge proge in v lovu na lastno vero v srečne konce.

Sicer moram priznati, da je moja zmaga same nad sabo lahko tudi posledica numerologije in čarobne zapesnice, ker ko se je razvedelo, da bo tudi za rekreativce doping kontrola, sem morala poiskati drug način, da si povrnem hitrost in energijo za celo pot. Vem tudi to, da so pomagale kondicijske priprave zadnjega tedna, kjer sem z bio karjolo vozila bio zeje z nive v 15° klanec in sem dan pred maratonom bila cestar z grabljami in prenašalec kamenja, ker je bilo potrebno vsaj malo pospraviti, kar je neurje pustilo za sabo in potem smo spet pri tihi vodi, ki bregove dere in pri utapljanju se na suhem. 

Ja, to res drži. Pri meni se stvari obračajo počasi in ko mi ljudje pridejo pod kožo, jih zelo težko spravim nazaj ven in potem jim še dolgo potem, ko jim že dam svobodo in jih spustim na prosto, še vedno v jasnih pozno jesenskih nočeh posvečam naključno prestrežene zvezdne utrinke. Dokler je misel tista, ki se vrača, je Ok. No vsaj mislim tako, saj zvede so itak čisti cuker v žilo in ne moreš, da ne bi stal tam spodaj pod njimi in mislil na stvari, ki ti naježijo kožo in spustijo dol mravljince po hrbtu.

Tako, to je finale. Premagala sem sama sebe. Zdaj je lahko tudi novo leto, obrnemo koledar in gremo dalje.