POSVEČENO MOJI TRETJI IN ZADNJI LJUBEZNI

Življenje gre naprej.

Nisem delala drame po ločitvi s Turkom, ker življenje gre naprej in ob sodobnih možnostih internetnega zmenkarjenja, je novega res čisto lahko najti. Vse kar rabiš je, da v brskalnik vpišeš kako želiš, da izgleda, od kje je, koliko je star, … in dobiš namig, kjer se pogosto nahaja in potem greš tja in beseda da besedo.

Če povem čisto po pravici, ko sem šla na prvi zmenek, sem se zmenila z enim Francozom, domov pa prišla z enim drugim Francozom, ker mi je ta drugi padel v oči medtem, ko sem se pogovarjala o ta prvem.

Pač, ta drugi je bil bolj postaven, lepši in bila je bila ljubezen na prvi pogled na tisti šarmanten sprednji odbijač. Ko sva doživela še kemijo med prvo poizkusno vožnjo, je bil zveza zapečatena in jaz na leasing zvezana nanj za dve leti. 

Dokler je trajala zaljubljenost, je bilo vse super in krasno, ker ne samo, da je bil lep, bil je tudi mehak, presenečal me je z drobnimi pozornostmi kot npr to, da mi je v temi posvetil okoli ovinka, da se nisem spotaknila ob kakšno srno ležečo na cesti. Pa imel je tisti poseben »touch« za zadrževanje napetosti pri speljevanju v klancih in bil je lep tudi na znotraj.

Srce je imel kot tisti odličen slan puter in mu nisem mogla zameriti, da močan ravno ni. Francozi so pač taki, nobene naglice, pomembno je, da je s stilom. Tudi pri prehitevanju, kjer če sem hotela prehiteti vozilo, ko je vozilo pred mano, je bilo to možno samo, če je vozilo peljalo z max 70 kmh in da sem si drznila s Francom tvegati na nasprotni vozni pas, je moralo biti pred nama 1 km ravne in pregledne cest, morala prej preračunati zračne tokove in koliko imava vetra v hrbet. Če je šla cesta na dol, je definitivno pomagalo, a žal za več cest z odseki, ki imajo ravne klance na dol in še z vetrom v hrbet, bi se verjetno morala preseliti v Teksas.

To, da lepota ni vse, je bilo boleče spoznanje. Tisti šarmantni prednji odbijač, na katerega sem padla na prvi pogled, me je razočaral že ta prvo zimo, ker sem ugotovila, da Francoz ni tip za zimske športe in nasede že, če je samo 10 cm snega na cesti, pol zatrmari in noče več naprej in meni ni preostalo drugega, da sem šla na kolena in ga med montiranjem verig prosila, da naj me ne pusti na cedilu, ker brez njega mi bo srce v snegu zmrznilo.

Potem sem začela opažati, da rad pije. Tolažili so me, da je to za Francoze nekaj čisto normalnega, ker znajo uživati življenje in naj bom zadovoljna, da pije le motorno olje in ne vino ali pa druge žgane pijače, ker ga policaji vsaj na alkotest ne bodo nikoli dobili. Njegov problem je šel tako daleč, da me ni hotel nikamor več peljati, če v prtljažniku ni bilo flaške olja. Ko so me na Prenuti, kjer mi prijazno posojajo parkirišče za takrat, ko sem v službi, začeli opozarjati, da moja parkiranja postajajo grožnja za okolje in da vsakič za nama ostane večja luža, sem spoznala, da je problem ušel izpod kontrole in  da ni bilo več samo pitje, bila je že tudi inkotinenca in to je alarm, da brez zdravljenja ne bo šlo več naprej.

Srce se mi je trgalo, ko sem ga morala pustiti na odvajanju. Moram pa priznati, da so se ga strokovno lotili fizično in tudi psihološko in nazaj je prišel kot prerojen. Niti enega smrdečenga fleka po olju ni bilo več za nama in tudi če sem ga pasla na vsakem kilometru, ni popustil. Bila sem srečna in ko se mi je zelo hitro spet prižgala lučka za olje, se mi kar ni posvetilo, da je kronik in je neozdravljivo. Mislila sem le, da so mu na odvajanju dajali premalo piti.

Ni mi bilo treba dolgo živeti v utopiji. Na eno lepo septembrsko jutro, sem se kot običajno z njim pripeljala na Prenuto in se mu je izpod haube nekam čudno belo kadilo. Toliko sem preverila, da se ni od strasti kaj užalo in poskušala sem se pomiriti, da je to samo zaradi tega, ker sva bila že malo pozna in se nama je mudilo, on pa ni ravno v kondiciji.

Nisem niti slutila, da je takrat bila najina zadnja vožnja. Žal ga je na poti nazaj zadel infarkt. Konec je bilo na pol poti iz Idrije v Cerkno. Poškodbe srca so bile fatalne, povzročile so notranje krvavitve na vseh organih, ki so neposredno povezani na srčno  ožilje. Bila sem v šoku.

Dva dni sem rabila, da sem dojela, da ga po samo 8 letih skupnega življenja, ni več in še klinično mrtev je bil tako lep. Edini avto, ki je bil lep z rjo na blatnikih, ki se je začela pojavljati že na medenih tednih, samo jaz sem mislila, da so to gljivice. Šele ko je šla garancija mimo, so mi na tehničnem razložili, da to je rja in sicer tako, da mi sploh niso pogledali luči, ker sta oba majstra blulila v tiste gljivice in eden drugemu govorila: »Ti posluš, a si že kdaj videl tak mlad primerek tako rjast?«

Pa sem bila na cesti in to še peš. Saj mi je bilo težko, zelo sem ga pogrešala, da življenje gre naprej in res nujno rabila sem novega.

Da bi vsaj enkrat razmerje zastavila prav, sem za nasvet vprašala ljudi, ki so npr še po 300.000 km na skupnem števcu, še vedno v vezi z istim in vsi ti so mi svetovali, da če hočem vezo, ki bo res držala, naj gledam Nemce.

Sem si mislila, da to pa res ni slaba ideja, ker sem že kdaj vrgla oči na kakšen »ljudski model« in všeč so mi tudi tisti športni tipi, ki na sebi nosijo olimpijske kroge in ideja, da se postaram z enim poštenim, situiranim Nemcem, mi res ni bila slaba.

Ideja je žal propadla že takoj prvič, ko sem je prijavila na spletne zmenkarije Avtomobile.de. Ko sem vnesla noter želene atribute, mi je takoj postalo jasno, da že res, da sem razgledana, notranje bogata in če bi bilo trosenje gnoja olimpijska disciplina, bi bila ženka izvedba Rajmonda Debevca, si moram priznati, da Nemci niso moja liga in nobeden ne bo padel predme na kolena, ker nisem terna.

Ko sem se naprej jamrala vsem, ki me poznajo in so v razmerjih z več kot 300.000 km na skupnem števcu, so mi rekli, da naj gledam pa druge Evropejce, ki imajo Nemški karakter in potem se mi je odprlo, ker tudi po kakrakterju sem se takim počutila bližje in kmalu je bilo jasno, da cenijo koliko je nekdo dober v kidanju gnoja.

Ko sem se že ogrela za enega Španca, ki je zase trdil, da ima levje srce, mi brat predstavi svojega FB znanca Čeha. Sicer se mi je zdel najprej malo prevelik, ker je izgledalo, da je tip, ki z sabo vlači en kupe ene prtljage, a je pisalo, da ni bil prej v razmerju z nikomer in ko sem bolj natančno preštudirala njegov profil, me je prepričal, da bi se srečala.

Ko sva se prvič videla v živo, sem še ugotovila, da je od zunaj tako lep, da od zunaj nihče niti opazi ne, da znotraj nima ravno bovekolko dodatne opreme, sva bila v roku enega tedna zmenjena in se je preselil v k meni.

Če sem mogoče bila malenkost v dvomih, če se nisem morda prenaglila, me je dokončno pomiril dogodek, ko sem imela ene opravke v Ljubljani in sem hodila peš po Miklošičevi in je bil na pločniku parkiran en črn Porsche Cayenne, ki je imel na haubi en tak grd ptičji drek, da je vsakemu mimoidočemu prav padel v oči in smo si mislili, da presneto, da to pa na takem avtu res nikakor ne zgleda. No, ko pridem do mojega Čeha, zagledam, da je na haubi ravno tako en velik ptičji drek in presunilo me je, da drek sploh ne štrli ven. Tako lepo se je tisti drek zlil z obliko karoserije, da je izpadlo prav umetniško in takrat sem se v mislih poklonila dizanerju, ker da linije karoserijo zasnuješ z mislijo, da bo enkrat posran in bo še vedno lepo zgledal, kapo dol.

Ker moram vsako novo zvezo butasto krstiti, da potem zdrži dokler zdrži in če sem pri Čehu iskala njegovo naklonjenost do kidanja gnoja, sem najino vezo krstila nadvse simbolično - V rikverc vožnji sem z njim nasedla na gnojnično jamo.

Plastični kirurg se bo res namatral, da bo moj ponos zaflikal.