CORONIZACIJA SAMOIZOLACIJE
Petek 13. Marec 2020 je bil tak lep simboličen datum za začetek samoizolacije in omejevanja socialnih stikov, kjer sem že v štartu vedela, da se datum dalo krasno porabiti kot geslo za dostope do različnih bančnih zadevščin, ker ni verjetnosti, da bi zablokirala, ko bom pred bankomatom.
»Home office« se je zdel pred začetkom veliko bolj »fency«, kot je to res bilo v novi resničnosti, ker si resnici doma v neke vrste »home arrestu«, ker še dobro, da se je večji del Evrope začel počasi ustavljati, ker smo bili vsi mi čisto preveč zaposleni s tistim malim delom Evrope, ki je še ostal v pogonu, ker je delovni dan pihnil mimo kot bi mignil, med dogovarjanjem kako bomo nekaj rešili in ponavadi smo do konca dneva to tudi rešili. V času našega off-line so vlade ponavadi sprejele kakšno novo omejitev in ko smo se naslednje jutro spet priklopili na šiht, smo družno ugotovili, da je bil zvečer »shit« in smo v bistvu spet začeli v tisti točki, kjer smo začeli že prejšnji dan in to je šlo iz dneva v dan in tako je pihnilo mimo prvih 14 dni »home arresta« kot bi mignil.
Že prvi ponedeljek v »home arresta« se mi je začelo tožiti po tistem groznem občutku, ko se zjutraj zbudiš, še ležiš v postelji, tuhtajoč kateri dan je in ko v mislih prešteješ dneve vikenda, ugotoviš, da ti jih je zmanjkalo in to samo pomeni, da je ponedeljek in je treba v službo. Kdo bi si mislil, da bo prišel ponedeljek zjutraj, ko si srčno želiš, da si iz nedelje na ponedeljek samo slabo spal in je pred tabo eden tistih običajnih, pretežno tečnih začetkov tedna, ko te razkuri kolona avtov pred tabo, polno parkirišče in ko prižgeš računalnik, za tabo začnejo prihajati vse tiste zoprne stvari, ki si jih prejšnji teden prestavil na ta teden.
Ko si prej prišel v službo, si šel na avtomat in si si skuhal kavo in si s sodelavci izmenjal par besed kako je bil vikend, ali pa ste komentirali kaj o vremenu. Zdaj je kafe res dobro in skuhano ravno tako kot ti je všeč, a kaj ko ga žuliš sam pred računalnikom. Če imaš srečo, ti kdo vsaj kakšen vic za dobro jutro pošlje. Zdaj šele razumem princip službenega ponudnika kafe avtomatov, da dejansko ne plačaš kave, pač pa njeno socialno noto, ker kafe je drago in zanič, samo za družbo svojih sodelavcev bi pa plačala tudi 1 euro in ne samo 50 centov.
Po enem prvem tednu home arresta, se mi je v spanju začel prikazovati tisti kapučino iz Galerije pod štengami.
Naslednja faza socialnega manjka, je bila povrnitev spomina na vse tiste prijatelje in znance, s katerimi se že dve leti dogovarjamo, da bi se končno dobili na eni kavi. Še dobro, da obstaja toliko vrst mesendžerjev, da smo se spet vsi pokonektali in ko bo tega konec, pa za prmej res bomo …
Prej si vsak dan zjutraj, najprej preveril vremensko napoved za 10 dni naprej, zdaj vsak dan preverjaš število novo okuženih in iz katerih regij so in si tako srečen, da imaš Zalo in Kladje, ki naredita Severno Primorsko za zelo odročen del Slovenije in Ljubljančani najprej planejo po avtocesti na Bled in na obalo.
Ko pride čas za kosilo, si si prej lahko vzel čas za pritoževanje, da »danes pa ni nič pametnega za jesti«, zdaj si moraš tisti »nič pametnega ni zajest jedilnik« najprej zmislit, pol ga moraš skuhat in tudi če odložiš pladenj z umazano posodo na kuhinjskem oddelku za pomivanje, je za večerjo še vedno tam.
Po petih dneh, ugotoviš dejansko porabo toaletnega papirja in začenjaš razumeti zakaj so ga ljudje iz trgovin vlačili v tako masovni količini in začneš ceniti svojega delodajalca, da ti ga v službi ne zračunava po dejansko porabljenih rolicah.
Ko se ti zgodi primer, da med preverjanjem državnih zalog hrane v hladilniku, najdeš eno skuto, ki ji je rok trajanja sicer potekel v letu 2019, samo še ni bila čisto nič napihnjena, ravnaš preudarno, jo v danih razmerah ne vržeš stran in jo poješ, ker se je izkazalo za dvolično odločitev, tudi, če je na ovitku pisalo, da je alubimska, ker njene posledice so precej prizadele nacionalno zalogo toaletnega papirja.
Ker je bilo vreme slabo, si v prostem času veliko pospravljal, ker je predstavljalo tudi pretežno edino obliko rekreacije.
Cardio vadba je bila, če si spucal kopalnico, vaje za močno jedro je najdba pošasti po posteljo, kar se izkaže, da so to samo eni čevlji, ki si jih tja odložil in nanje pozabil. Pomivanje šip so odlične vaje za zgornji del telesa, osnovno meditacijo si pa lahko izvajal med sortiranjem vsebine garderobne omare, kjer globoko dihaš med preštevanjem garderobnih kosov, ki jih v dani situaciji ne rabiš.
Ne bi o tem, kako te medtem, tvoje najljubše trgovine z oblekami, ki imajo tudi svoje spletne poslovalnice, zasipajo z reklamami za 30% popuste in brezplačne dostave in kako te prime, da bi si naročil en čudovit temnomoder blazer, potem pa pomisliš, da ne veš kdaj boš sploh lahko spet oblekel katerega izmed tistih modelov (tu ne bom napisala številke, ker me je sram), ki ti že visijo v omari.
Odlična vadba za celo telo, je npr tudi pranje avtomobila, samo tako daleč nisem prišla, ker sem bila nekega nedeževnega popoldneva naprošena, da za potrebe prelaganja nekih plohov, umaknem svoj avto iz kozolca in med premikanjem nazaj je prišlo do incidenta tako, da mi avta na koncu ni bilo treba oprati, ker ga bom peljala kar k ličarju. Sem pa ugotovila, da moj avto res malo pokuri. Od 12. Marca do zdaj, sem pokurila samo ¼ tanka in itak, kot nalašč, glih zdaj, ko bencin še nikoli ni bil tako poceni.
Po prvem tednu v »home arrestu« moraš začeti prati ob nedeljah, ker rabiš nekaj čistega za obleči za v ponedeljek za na šiht, ker ugotoviš, da imaš samo dve trenerki in v delovnem tednu obe umažeš.
Mislim, da so Pošta Slovenije, GLS in DHL, zelo veseli, da se je epidemija zgodila spomladi, ker si nekako poskušam predstavljati klic kurirja: »Gospa, imam en paket za vas, kje se nahajate?« in jaz mu rečem: »Doma.« in zunaj je 10 cm sveže zapadlega snega, tudi če bi to bilo na nič podlage.
Ko končno greš na šoping, je dvodnevni projekt, ker moraš najprej narediti čim bolj natančen načrt nabave, potem se moraš naslednji dan opremiti z vso potrebno zaščitno opremo. Vse skupaj postane podobno eni manjši misiji, da na koncu prideš nazaj domov s polnim avtom hrane.
Zdaj šele razumem, kako natančno morajo planirati nabavo oskrbniki planinskih koč in preračunati porabo zelja, ješprenja, ajdove moke in klobas, da na govorimo po pivu, ker helikopter leti samo 1x na teden, pa še razmere morajo biti ugodne. A si lahko predstavljaš, kakšno razkošje so potem tiste bučke, melancani in pasijonke pri najboljšem sosedu konec Februarja?
Ko greš v šoping za sadike za na vrt, je v trgovini tako kot je bilo včasih, ko si šel na razprodaje, samo s to razliko, da se noben ne drenja za blagajno in si ne dihamo za ovratnik.
Po treh dneh spremljanja razvijanja epidemiolške situacije v državi, mi je postalo jasno, da izdatna doza Petre Krčmar ali pa Uroša Slak v večernem TV programu, povzroča anksioznost, ki vodi v depresijo in nespečnost. Da s svojimi viharji v kozarcu vode ne bi po nepotrebnem obremenjevala zdravstvenega sistema, sem šla na »medijsko ločevalno dieto«, ki je predpisovala samo ena poročila, radijska, brez slik in sicer zjutraj takoj po zajtrku, ker tako dozo informacij na poln želodec, je moj prebavni sistem lahko predelal brez pomirjeval.
Ko mi je zmanjkalo čtiva, so me razmere prisilile v pisanje spominov, s katerimi zdaj nadlegujem znance na internetu in Val 202 in njihovi koncerti doma in vse njihove ostale radijske oddaje, so veliko boljša alternativa, kot pa poslušanje razprav na TV omizjih, sploh, ker zraven lahko sanjaš kdaj boš spet šel na kakšen koncert v živo …
P.s. če bi morala izbrati najljubšega, imam problem.
In zdaj končno vem, da grem za 1. Maj na Ferske otoke. Peljala se bom s kavčem, ker ima spalnik in sem že rezervirala in ko pridem nazaj grem k frizerju. Jupi! Kakšno veselje prinaša s sabo ta Maj…
Samo en klik so stran: Ferski otoki, program za 1. maj 2020
Komentarji
Objavite komentar